Intervju: SIXTEEN HORSEPOWER
Denverski Sixteen Horsepower so se nam prikupili počasi, a zanesljivo. Najprej prvi album Sackcloth'n'Ashes; Jeffreyev glas, epska širina Nicka Cavea, pristnost ljudske godbe... Zatem informacija, da bo drugi album produciral John Parish, ki je delal z nam ljubo Polly Harvey... Low Estate je drugačna plošča, bolj dodelana, a že zato manj neposredna. Tako gre to. Težko se je odločiti, katera je boljša, a o iskrenosti ne gre dvomiti.
Z bobnarjem Jeanom Yvesom Tolajem sem se srečal lani na Readingu, ostali so dremali v avtobusu. Sreča v nesreči je bila, da so fantje ostali za nekaj dni v Londonu, imeli praktično nenajavljen koncert v pubu Water Rats (100 ljudi, verjeli ali ne) in tako sem se na hitro dogovoril še za pogovor s pevcem Jeanom Davidom Edwardsem. Ista vprašanja sem združil in upam, da je nastal vtis celovitega intervjuja v troje...
Od kod zamisel za ime skupine 16 Horsepower?
Jean: Ideja je prišla z več koncev. Število šestnajst izhaja iz stare ameriške legende; mož, ki je izgubil ženo, je imel šestnajst kot premog črnih konj, ki tečejo v breg. Navdih je prišel s konji, z njihovo močjo. Torej to nima nič opraviti z motorji kakršne koli vrste.
Kakšna je po vašem mnenju razlika med prvim in drugim albumom?
Jean: Na novem albumu sta prisotna dva nova člana in večjo pozornost smo posvetili globini posamezne pesmi. Na prvem albumu smo objavili dokaj preproste pesmi, na drugem smo se želeli odpreti. Menim, da smo z novo ploščo bližje tistemu, kar dejansko smo, medtem ko je prvi album karseda preprost.
David: Želeli smo zajeti zvok, podoben tistemu, ki ga ustvarjamo na živih nastopih. Torej težji in bogatejši kot na prvi plošči. Obenem smo šli v skrajnosti, na eni strani še bolj v hillbilly in na drugi še bolj v električni rock. Sedaj imamo dva nova člana,
tako da se je že s tem spremenil celoten zvok skupine.
In zakaj ste zamenjali basista?
Jean: Zaradi razlik v pogledih na prihodnjo pot skupine.
Vam je sedaj kot kvartetu lažje?
Jean: Ne, lažje je bilo, ko smo bili le trije. Več ljudi je vključenih, bolj zapleteno postane vse skupaj. Potrebuješ več glasbil, več opreme, novi glasbeniki se morajo naučiti starih pesmi.
Kako sta se srečala z Davidom?
Jean: Srečala sva se v Los Angelesu. Oba sva igrala v svojem bendu in počasi sva se spoprijateljila. Potem sva začela igrati skupaj.
Mnogi vas primerjajo z The Gun Club?
Jean: Radi imamo The Gun Club in res smo jih veliko poslušali. A to, da je Davidov glas podoben Jeffreyevemu, je popolno naključje. Svojega glasu ne moreš kar spremeniti, moral bi res veliko vaditi, da bi hotel peti tako kot nekdo drug. Obenem smo se z glasbo The Gun Club srečali šele, ko smo prišli v Evropi, saj so bili The Gun Club tu mnogo popularnejši.
David: Povsem razumem ljudi, ki najdejo primerjave z The Gun Club. Niti jaz niti Jeffrey nisva zares prava pevca. Imava podoben način podajanja sporočil, oba pripovedujeva in poskušava peti obenem, tako besede lažje pridejo do ljudi. Rad imam Jeffreya, njegov glas in petje. Primerjava z njim me ne vznemirja; bolje da me primerjajo z nekom, ki ga cenim, kot z nekom, ki mi ne bi bil všeč.
Besedila so navdihnjena z biblijskimi zgodbami. Kako to?
David: Mnogo ljudi še vedno črpa iz biblijskih zgodb, simbolov, nazorov... Jaz verjamem v vse to, do zadnje črke. Verjamem v boga, verjamem v hudiča, v Kristusa, angele in vse, kar gre zraven. Ker gre za celovito verovanje. Če verjamem v eno stvar, potem moraš verjeti v vse ostale stvari. Tako je bilo vse od mojega otroštva.
V besedilih prepletam biblijske prizore in lastne izkušnje ter razmišljanja. Tako so besedila lahko povsem izmišljena, a so napisana na podlagi osebnih razmišljanj in verjamem, da jih tako lahko dojemajo tudi poslušalci.
Lahko še kdo drug piše besedila?
Jean: Nihče drug ni niti pomislil na to. Besedila so zelo osebna, napiše jih pevec, ker jih tudi zapoje. Če so morda napisana v jezi, tega kdo drug ne bo mogel začutiti in bi jih odpel s popolnoma drugačnim občutkom.
Medtem ko so bili The Gun Club vedno podcenjeni, ste 16HP zelo hitro do snemalne pogodbe z veliko založboA&M?
Jean: Oni so prišli k nam, mi smo prišli k njim. Ko smo začeli iskati založbo, smo poslali demo kaseto vsem možnim založbam in pričakovali smo pozitiven odgovor s strani kakšne ameriške neodvisne založbe. Ampak ne. Odgovori so prišli s strani Sony, MCA... Še zdaj ne vemo, zakaj. No, imam kar nekaj izkušenj s tovrstnim poslovanjem; poznati moraš prave ljudi, jih povabiti na koncert. Ljudje z A&M so nas imeli res radi, pokazali so veliko navdušenja in pripravljenosti, da se ukvarjajo z nami. Bilo je preprosto, kar preveč preprosto, glede na ameriške razmere.
Bral sem, da bo nova plošča izšla v Ameriki šele prihodnje leto?
Jean: Ja, zaradi načrtovanja turneje. Nismo še tako popularni, da bi si lahko privoščili istočasno izdajo po celem svetu. Bolje je, da ob izidu plošče tudi nastopiš, in to se bo najprej zgodilo v Evropi, šele prihodnje leto nadaljujemo z nastopi v Ameriki. Drugo je, da je A&M velika založba z veliko skupinami, in se tako ukvarja z nami, ko ima čas.
Produkcijo je opravil John Parish. Kako ste se srečali?
Jean: Sami smo ga izbrali. Poslali smo mu naš prvi album in napisali, kako radi bi ga imeli za producenta. Res cenimo njegovo delo s PJ Harvey na njuni skupni plošči in tisti prejšnji, To Bring You My Love.
David: Ja, povabili smo ga zaradi njegovega sodelovanja s PJ Harvey, veliko smo jo poslušali in zares nam je vseč. Tako same pesmi, kot aranžmaji in zvok. Celoten vtis je izvrsten. S Parishem smo se odlično ujeli, takoj je razumel, kaj želimo.
Jean: Res se je potrudil. Prihajal je na naše koncerte in se posvetil vsaki pesmi posebej. Dopustil nam je ogromne svobode, a obenem je vse skupaj nadzoroval ter se posvetil vsaki podrobnosti. Nikoli pa nam ni ničesar vsiljeval. Dodal je nekaj svojih idej in je prisoten tudi kot glasbenik. Praktično na vseh pesmih pomaga s tolkali, kitaro, klaviaturami in ksilofonom. Ker smo ploščo snemali v Lousianni, je za mesec dni zapustil Anglijo.
Kaj pa vaš glasbeni okus?
Jean: Poslušamo ogromno različne glasbe, od modernih, recimo, Nicka Cavea in Bad Seeds, Sonic Youth...
Ste vsi v tradiciji ameriške godbe ali je to Davidova obsesija?
Jean: Vpliv cajuna in hillbillyja prihaja predvsem z Davidove strani. Sam nisem poslušal tovrstne glasbe, vse dokler nisem pred devetimi leti prišel v Ameriko in spoznal to zapuščino prav preko Davida. A sodobnejšo folk in country glasbo smo poslušali vsi. Johnny Cash in Bob Dylan sta bila vedno naš veliki vpliv, poslušam ju, odkar se spomnim. Ja, radi imamo folk glasbo, a ne toliko v smislu žanrske oblike, temveč bolj kot ljudsko glasbo. V Evropi obstaja ogromno čudovite ljudske glasbe. Ne vem če poznaš Muzsikas z Madžarske, rad imam glasbo starih Keltov, pa irsko ljudsko glasbo. Menim, da sta cajun in hillbilly zelo blizu temu; to je ljudska glasba in povsod po svetu lahko začutiš podobnosti. Seveda obstajajo razlike, kar je krasno.
David: Glasbeni vpliv prihaja s strani mojega očeta in starega očeta. Doma se je poslušalo Hanka Williamsa, Johnnyja Casha, vpliv so tudi pesmi, ki so jih prepevali v cerkvah. Vse to mi je ostalo blizu in postalo del mene.
Kaj pa novejše stvari?
David: Odraščal sem v sedemdesetih in osemdesetih letih in seveda sem poslušal takratni rock. Posebej sem se navduševal nad skupinami, ki so imele podoben odnos do stare glasbe kot jaz, na primer The Cramps in The Gun Club.
Katero občinstvo imate raje, ameriško ali evropsko?
Jean: Vsakogar, ki pride na naš koncert, smo veseli. Ne glede na to, da je prišel prav zaradi nas ali morda le zaradi družbo. Odzivi pa se večinoma razlikujejo po tem, ali smo že igrali pred tem občinstvom ali igramo prvič. Čeprav radi igramo pred občinstvom, ki nas ne pozna, ker vsi debelo gledajo in se čudijo: "kaj je to?"
Ste posneli že kakšno priredbo?
Jean: Ja, posneli smo Bad Moon Rising skupine CCR. To bo le na našem promocijskem singlu. Posneli smo jo v živo v nekem baru, vse skupaj se je zgodilo popolnoma spontano.
Dandanašnji že praktično vsi delajo remikse. Kako je s tem pri vas?
David: Razmišljali smo o plesnih remiksih pesmi Black Soul Choir, ker mi je res všeč nekaj prvih plošč skupine New Order. To še ne pomeni, da zahajam v plesne klube, ampak če ima glasba globino in prenaša pristna občutja, če ima dušo, potem ni pomembno, ali je to plesna glasba ali bluegrass ali karkoli drugega. Ker imam rad vse vrste glasbe.
Presenetilo me je, da si cel nastop presedel na stolu?
David: Tako je že vseh teh osem let, od kar igram glasbo. Tako se počutim udobno in prizemljeno, bliže sem samemu sebi in lahko se osredotočim na glasbo in petje. Lažje bi bilo noreti po odru, vsi te obožujejo, veš, ampak vsa ta rock'n'roll stvar... (predvajano na RŠ, prirejeno v članek za revijo Muska)
MP3 odlomek/excerpt (36", 247Kb)
Janez Golič


|