SIXTEEN HORSEPOWER
Secret South
(Glitterhouse/Panika, 2000)

David Eugene Edwards bi se pred leti, ko je vpregel šestnajst iskrih konj, najraje samo potepal po deželi v zadnjem delu voza in z.orglicami v ustih obujal napeve in zgodbe ameriških tradicionalnih glasb. A začuda ga je bolje sprejelo evropsko občinstvo in vzporedno so se tudi njegovi 16 Horsepower oddaljevali izvorom cajuna in folka. Po prvi Sackcloth'n'Ashes je drugo dolgometražno ploščo Low Estate produciral John Parish in skupino popeljal iz ameriškega ruralnega okolja v evropske klube. Obenem so jim pri veliki založbi A&M pokazali vrata in denverski kvartet si je našel novo zavetje pri primernejši nemški neodvisni gramofonski hiši Glitterhouse. Oziroma, bila bi primernejša v začetni fazi razvoja skupine, sedaj pa 16 Horsepower vse bolj pogledujejo v velike rockovske arene.
Na težavnem tretjem albumu Secret South se vežejo na tradicijo predvsem preko priredb, prav tradicionalne Wayfaring Stranger in Dylanove Nobody'Cept You, v avtorskih pesmih pa gredo v širino. Uvodna Clogger je klasičen kitarski komad, ki se že nevarno približuje napihnjeni pridigarski pozi kakšnih The Mission. Podobno zamaknjenih je še kar nekaj trenutkov plošče, v Poormouth se Eugene obrača k svojim “bratom in sestram”, drugje tujcem, ki gredo mimo brez pozdrava. Pred padcem v patetiko - še toliko nevarnejšim, ker zaklinjanja večinoma niso več podprta s tradicionalnimi glasbili, predvsem bendžom in harmoniko - vse skupaj rešuje prav Eugene sam, z zanosnim petjem in s poudarki na pravih mestih, kar trpečim izlivom dodaja zadostno mero prepričljivosti. Sedaj le bolj lebdijo v prostoru in se izgubljajo med prelivajočimi se posameznimi prispevki. Ti so enakomerno razporejeni med širokim arzenalom glasbil, da nobeno pravzaprav ne prevladuje. Mestoma izskoči kitara, a jo v naslednji pesmi nadomestijo klaviature oziroma klavir, tudi godalni trio in stari dobri bendžo.
Tista primarna, groba moč zgodnjih posnetkov se je umaknila pazljivemu niansiranju zvoka, kar bo verjetno v pomoč prodaji plošče. Kot da so se njihovi konji po divjem drncu upehali, jim je sedaj priskočil na pomoč dodatni kitarist, s čimer bodo 16 Horsepower na nastopih v živo bližje okusu širšega rockovskega občinstva. Torej se razvijajo v zanesljivi smeri; od malodane kultnega statusa skupine, ki črpa iz globoke zakladnice ameriške glasbene zapuščine, sedaj stopajo med velike. Verjamem, da bodo s tem izgubili kakšnega zadrtega starejšega ljubitelja, pa zato pridobili marsikaterega novega. S Secret South jim je prihodnost zagotovljena.
(Muska)

Janez Golič