SIXTEEN HORSEPOWER
Folklore
(Glitterhouse/Panika, 2002)
WOVEN HAND
Woven Hand
(Glitterhouse/Panika, 2002)
Če bi sledili razvojni liniji denverskega tria Sixteen Horsepower skozi njihove prve tri albume, bi zlahka pričakovali še en udaren, rockovski izdelek. Kakšna zmota! S četrtim albumom Folklore predvsem David Eugene Edwards kot nosilec večine zamisli v skupini, dokazuje, da se ga pričakovanja kogarkoli ne tičejo, da gre svojo pot. Kajti, Folklore je umirjen, introspektiven pogled v notranjost temne duše, po občutkih dokaj blizu Caveovemu The Boatman's Call. Druži ju še malodane pridigarski pripovedni slog s poudarki na ključnih mestih zaklinjanja, brez sence dvoma o avtentičnosti njunega početja.
Sixteen Horsepower oziroma David Eugene Edwards je za svoje izpovedi našel ustrezno podlago v folk in hillbilly glasbi, temu pritrjujejo že uporabljena glasbila, predvsem bendžo, tudi v besedilih Eugene črpa iz starih bajk in povesti, ne da bi pozabil na svetopisemske zaveze. Tokrat še posebej, saj je med desetimi pesmimi kar šest priredb, od teh štiri tradicionalne. Izstopata Single Girl (Carter Family) in stara mazurka La Robe a Parasol, zaradi poskočnega ritma, a še vedno nekako zadušene razposajenosti, ne sodita v kontekst sicer lepo zaokroženega albuma. Prej puščata vtis nasilnega uravnoteženja razpoloženj, kot da so se Sixteen Horsepower ustrašili lastnih strahov oz. nelagodja, da so šli sicer predaleč vase in da so za 'izstop' potrebovali tuj navdih. Po drugi strani so si zlahka prisvojili tuvansko meditacijo Horse Head Fiddle, kjer že sam odmev besed iz globine telesa nosi sporočilo, preslikavo Eugenovega iskanja samega sebe. Ko je poslušalstvu odrekel užitek na prvo žogo, to ni le pogumen, ampak nujen korak za nekoga, ki gradi na umetniški integriteti.
Večinski del priredb na albumu Folklore napeljuje na misel, da mu je zmanjkalo avtorskega navdiha. Skoraj istočasno je to negiral z objavo samostojnega albuma pod imenom Woven Hands – se pač nerad izpostavlja, ploščo bi zlahka objavil pod svojim pravim imenom, saj je večinoma vse odigral in zapel sam, nekaj malega prispevata le klaviaturist Billy McMahon in kitarist Steve Taylor. Vendar Woven Hand zveni celo bolj 'skupinsko' delo kot Folklore, bolj odprt je, zvočno bogatejši, vanj je Eugene prelil več zanosa. Razen v edini priredbi, Ain't No Sunshine Billa Withersa, s katero se je zadnje čase spopadlo kar nekaj izvajalcev, očitno svobodna interpretacija v izvirniku ponuja obilo manevrskega prostora. Eugene, se zdi, je želel preveč, samo želja je premalo, če zadaj ne stoji vsaj ohlapno izoblikovana ideja. Pesem je prevedel v brezosebni, mrmrajoči recital, kjer se je razblinil ves izvirni naboj.
Če je naredil silo izvirniku, se mu v lastnih pesmih ni treba pretvarjati. Z lahkoto največjih oblikuje melodije, z vsemi potrebnimi zamiki in gladkimi prehodi med kitico in refrenom, ki mu jih porajajo enostavni, a navdahnjeni motivi. Ti ne zahtevajo odvečnih zvočnih ukan, niti ne pretirane čustvene izlive. Dovolj izkušenj je, da se izmakne patetičnim stokom ali osvobajajočim krikom. Ostaja zvest predvsem sebi.
Na albumu se vrstijo same izvrstne pesmi, šele v zadnjih minutah Eugene popusti in sklene ploščo brez notranje strasti. Res škoda, do polnovredne mojstrovine mu je zmanjkalo le nekaj korakov, kajti večina albuma je na tolikšni kakovostni višini, da mu jo bo težko ponovno doseči.
(Muska)
Janez Golič
