16 HORSEPOWER
Live
(Glitterhouse, 2005)

Čeprav so bili denverski 16 Horsepower mnogo popularnejši v Evropi kot v Ameriki in so po stari celini redno nastopali, jih v naše kraje ni zaneslo. Obliž na rano je najprej ponudil njihov vodja David Eugene Edwards, ko je dvakrat nastopil pri nas pod imenom Wovenhand, in obakrat je nekaj manjkalo! V Cankarjevem domu ga je očitno motil ambient, na Trnfestu sta se kar na odru še uigravala preostala dva člana zasedbe. Je pa zato David sam uprizoril predstavo rockovske gorečnosti vredno njegovega imena in nakazal, kako dober bi bil z zasedbo, ki diha z njim.
Vse to so bili 16 Horsepower. V sedlu David Eugene Edwards, gnan z verskimi prepričanji, ob njem bobnar Jean-Ives Tola in basist Pascal Humbert. Verska nepopustljivost, da ne zapišem še kaj drugega, je na koncu botrovala razpadu skupine, kar sta nakazovala že zadnji studijski album 16 Horsepower, Folklore, in istočasno objavljeni prvenec Wovenhand. Namreč, David je takrat očitno boljše pesmi prihranil zase!
Kakorkoli, 16 Horsepower so za seboj pustili nekaj odličnih plošč in tistim, ki smo se podali v tujino na koncert, ostali v spominu kot eden najbolj prepričljivih bendov v živo. Pri njih ni bilo polovičarstva, vsaj nastop so vzeli zares in se predali lastni glasbi, kot da naj bi bil jutri konec sveta. Koncertna plošča Hoarse žal ni zajela te koncertne energije, in žal ga je po odlomkih le nakazal pred letom dni objavljen dvojni devede preprostega naslova 16HP. Založba Glitterhouse je takrat v spremnem besedilu zapisala, da gre za definitivno zaokrožitev dela skupine. Na tistih dveh devedejih je bilo za eno uro amaterskih video posnetkov, nekakšnih dokumentarnih utrinkov s turneje in intervjujev, bilo je pet videospotov in nekaj pesmi zmiksanih v prostorskem zvoku. Bilo je tudi nekaj koncertnih posnetkov, a kot omenjeno, so bili to le odlomki, iztrgani iz celote koncerta.
Ljubiteljem skupine so to niti približno ni zdelo zgledno slovo. S sporočili nezadovoljstva so zasuli internetne forume in založba Glitterhouse se je skoraj morala zganiti. Rezultat je še enkrat dvojni devede, a tokrat s posnetkom celotnega koncerta iz Belgije leta 2002, in za povrh še z dobro uro izbranih koncertnih posnetkov z različnih lokacij in različnih časovnih obdobij. K sreči so spremljevalci skupine na videotrak ujeli tudi nastop julija 2004, ki se je izkazal za njihovega zadnjega.
Tak izbor je že bližje definitivnemu prikazu koncertnih 16 Horsepower, kot ga pač lahko zajame medij. Zgodnji posnetki jih kažejo še nekako zadržane, prisebne. Predvsem David, obvezno prikovan na stol, je še praktično nepremičen, zgolj zatopljen v svoja besedila in podajanje teh. Obenem se zdi, da so glasbila, na katera igra, kar del njega, naj si bo to bendžo, kitara ali harmonika. Kasnejši posnetki kažejo, da je svoje poslanstvo vzel zares. Čeprav še vedno sedeč na stolu, ga obliva znoj, oči mu trzajo in skoraj blazno pogledujejo nekam navzgor. Tudi petje je postalo še bolj zavzeto, na noben način si ne pusti vzeti prepričanj.
Morda je bila prav zadnja pesem, ki so jo 16 Horsepower kdajkoli zaigrali v živo, nek znak, opozorilo, da bo čas za spremembo. Heart And Soul je bila njihova že tretja izbrana priredba iz repertoarja Joy Division, očitno tudi zadnja. Nadvse primerna za opis njihovega početja. Le da so 16 Horsepower reklo »better to burn out than fade away« Neila Younga vzeli z nekaj več rezerve kot Ian. Sporazumno so se razšli in ostali legende.
(Muska, 2005)

Janez Golič