2.2.2.7.
No Brains No Tumors
(Strip Core, 1995)
2.2.2.7. so poleg Ego Malfunktion zadnja preživela relikvija hard core dogajanja pri nas še tam iz sredine 80. let. Po vzoru tovrstne scene predvsem na zahodni obali ZDA, so tudi zgoraj navedeni zabredli v fuzije hard corea, funka in metala. Za razliko od Ego Malfunktion, ki se ne morejo otresti že davno prežvečenih vzorcev, so 2.2.2.7. uspeli zadržat naše zanimanje z vključitvijo violine oz. prav violinist Vuk Krakovi} je pritisnil razpoznaven glasbeni pečat. To je piš Balkana, torej nekaj, kar se je skozi leta obstoja skupne države hočeš nočeš vkoreninilo v našo podzavest in tam ždi kot del skupne zavesti. Samo po sebi, to še ne bi bilo dovolj. Temu je treba dodati še odlično tehnično izvedbo glasbe na No Brains No Tumors in vsaj za naše razmere solidno produkcijo. Uspešnejše so ravno skladbe z balkanskim prizvokom, predvsem osrednja skladba plošče, East'n'Bull, ki jo poleg vokalne izvedbe (v ustreznem jeziku!) najdemo še v inštrumentalni verziji pod naslovom East'n'Cool. Tu je še zanesljiva priredba Toma Waitsa, le da so 2227 njegovo Innocent When You Dream prikrojili rockovskim občutjem. Moti nekaj drugega. Verjetno so v želji po širšem prodoru 2.2.2.7. večino pesmi odpeli v angleškem jeziku, kar postaja priljubljena praksa domačih rockovskih sil nasploh. Ne verjamem, da se tako bolje in lažje izražajo. Ob tem je treba vedeti še dvoje stvari. Pri nas še nobena skupina ni uspela z angleščino (morda bodo Res Nullius), za prodor na zahodni trg pa je potrebno nekaj več izvirnosti, nekaj tako posebnega in obenem šokantnega, kot je bil v začetku Laibach. Sicer lahko namene prevedemo s prispodobo - gojimo banane, da jih bomo izvozili v Afriko. (Tribuna)
Janez Golič
