RAZLIČNI IZVAJALCI
9-16 Split Series
MAX RICHTER
The Blue Notebooks
(oboje FatCat, 2004)

Drzno stopajo naprej odgovorni pri otoški založbi FatCat. Ne le, da se že v 'popularnem' polju ozirajo po neutečenih smereh, sedaj brez predsodkov vozijo po vzporednih svetovih.
Kaj bi bilo formalistom bolj oddaljeno kot novodobno elektronsko, nadvse predirno škrtanje in nevsiljivo, malodane neslišno komorno muziciranje? Pri FatCat jim ni mar, v vsakem 'svojem' izvajalcu pač iščejo in odkrivajo posebne kvalitete. Navkljub neprofitnemu značaju tiskanja vinilnih plošč, predvsem singlov, se temu pri FatCat ne mislijo odreči. Praktično od začetka ponujajo izvajalcem možnost objave posnetkov, ki kakorkoli ne bi našli mesta na albumih – ali ti izvajalci sploh nimajo možnosti za objavo albuma, ali pa se eksperimentalna narava posnetka ne vklaplja v koncept dolgoigrajočega izdelka. Kakorkoli, 'deljena serija' vinilnih maksi singlov izvajalcem omogoča, da sprostijo ustvarjalne sile… Deljena pa zato, ker si izvajalci tak vinilni singel pač delijo, vsak svojo stran…
K sreči so pri založbi dovolj uvidevni, da vsake toliko te posnetke zberejo na kompilacijskem albumu, vsi pač nismo tako zagreti ljubitelji vsega, kar založba objavi, da bi imeli zbrane vse te single (pa tudi, CD plošča je nasproti kupu vinilov neprimerno priročnejša).
Skratka, kompilacija 9-16 Split Series na enem mestu ponuja posnetke, predhodno objavljene na singlih številka 9 do 16, zajema torej naslednjih 8 maksi vinilov v seriji. Lahko poslušanje to zagotovo ni. Prej frontalni napad na slušne organe s pokvečenimi elektronskimi eksapadami, potisnjenimi na rob znosnega in prepoznavnega. Morda kvečjemu izskoči nekaj kot oblika drum&bassa, hiphopa, techna, a se kmalu potopi v metež postopkov popačenja, rezanja, zankanja… Vsaj v prvi tretjini CD plošče, do eksluzivnega posnetka Kida 606. Ja, tule se znajdejo tudi imena, ki sicer nimajo pogodbe s FatCat, ampak jim je blizu njihova estetika odprtosti in izziva. Nekje pri Fenneszu se razpoloženje albuma obrne, ponotranji, čeprav je takole, notranje to še vedno napeta, nepopustljiva godba. Med uveljavljenimi imeni velja omeniti še vsaj Main (Robert Hampson iz Loop), tu sta še Matmos (resda s posnetkom, ki ga že najdemo na kompilaciji Branches And Routes, v tolažbo zbirateljem), in nenazadnje David Grubbs, ki je prispeval klavirsko skladbo The World Brushed Aside, in s to še enkrat dokazuje, da sodi med ene najbolj odprtih glasbenikov ne le pri FatCat, ampak mnogo širše v polju neodvisne produkcije. Če bi se njegova skladba na kompilaciji znašla kot sklepna, bi zlahka služila kot most k istočasno objavljenem albumu Maxa Richterja. Max Richter - The Blue Notebooks Vendarle, razlika je le preveč očitna, da bi Richterjeva plošča 'zdržala' objavo pod isto streho. Za tovrstne izdaje so pri FatCat pripravili 'nadstrešek', poudarjeno orkestrirana glasba ima domicil pod nazivom 130701. In po ploščah ansambla Set Fires To Flames in Sylviana Chauveauja, je tule skoraj pravoverna plošča klasične, komorne glasbe!
The Blue Notebooks je drugi album Maxa Richterja, prvega, Memoryhouse, mu je objavila založniška podružnica BBC-ja, Late Junction. Tudi The Blue Notebooks bi sodila v večerni program BBC-ja, namenjenega 'resni' glasbi in sploh 'resni' umetnosti. Kajti ob melanholični igri klavirja in godal se z recitacijo kratkih zgodb Franza Kafke in poljskega pisatelja Czseslawa Milosza oglasi angleška igralka Tilda Swinton. Njena umirjena, skoraj monotona interpretacija ni v nobenem navkrižju z glasbeno spremljavo, poslušalec, vajen nenadnih zasukov s plošč objavljenih pri FatCat, bo čakal zaman. The Blue Notebooks pač ni tak album. Šele pozoren posluh bo razkril detajle, ki vendarle ne sodijo v domeno resne glasbe; tu so pritlehni udarci starinskih elektronskih pomagal, sem in tja popačeni, pridušeni glasovi, celo oddaljena kitara… Vse ostalo je še najbliže komornemu muziciranju Rachel's, brez vzgibov, ki bi zmotili poslušalčev zatopljeni pogled čez namišljene pokrajine, nad osamljene morske obale, med premikajoče oblake. Melanholična narava te plošče ne zahteva pozornega poslušalca; osnovne melodije so nadvse preproste, neobvezne, zlahka speljejo povsem drugam… Kot da bi bilo namen te glasbe, da je pravzaprav sploh ne bi slišali, ampak bi služila le kot prevodnik med realnostjo in sanjami. In kdo si sem in tja ne želi tovrstnega odklopa.
(Rock Obrobje, februar 2004)

Janez Golič