Portret: HANNAH ARENDT

Brati danes misli Hannah Arendt je podobno kot srečati se spet z nekom, s katerim si nekoč premleval številna vprašanja, ki so te vznemirjala. Držati v rokah katerokoli njeno teoretsko delo, pomeni z drugimi besedami družiti se v mislih z nekom, ki ti je blizu; branje kot klepet, branje, ki ne poteka linearno, temveč je polno vmesnih postankov, kjer tvoje misli odskočijo v nove miselne horizonte, kjer se tvoj miselni svet preplete z novimi idejamu in utrinki iz sedanjosti, iz bližnje polpretekle zgodovine, ki bi jih rad na novo osmislil, morda teoretiziral, morda v vroči debati postavil na plan ali v konfrontacijo.

A kaj, ko danes težko naletiš na kredibilnega in artikuliranega misleca ali mislico, s katero bi se zapletel v take privlačne retorične vragolije. In zato ti ne preostane drugega, kot da skleneš roke za glavo, se zastrmiš nekam visoko pod strop in misliš. Podobno kot je to velikokrat storila tudi ona. Preprosto misliš, ne razmišljaš, ampak misliš. Ena izmed dejavnosti, ki jih je Hannah Arendt najraje počenjala, raje je na primer imela, da so jo ljudje sprejemali kot mislico in ne kot filozofinjo. Nenehno se je namreč spraševala o tem, kaj počnemo, kadar mislimo, oziroma kaj počnemo, ko smo dejavni in še posebej, ko smo politično dejavni.
V zbirki esejev Med preteklostjo in prihodnostjo (zbirka Temeljna dela, založba Krtina, Ljubljana 2006) demonstrira vaje v političnem mišljenju s konkretnimi primeri preizpraševanja osnovnih konceptov kot so tradicija, zgodovina, avtoriteta, svoboda, vzgoja in kultura, če omenim le najbolj izpostavljene. Vse to so točke, ki omogočajo bralcu, da se zamisli. Kajti pozorni bralci in bralke bodo stremeli prav k tistemu, k čemur jih nagovarja Hannah Arendt: da bodo lahko presodili o morebitnih posebnih ranljivostih svojih družb in se na ta način spravili s svojo vlogo v svetu, ki je mnogo pomembnejši od teh družb, zapiše v spremnem komentarju v zbirki Jerome Kohn. Avtorica je menila, da je omenjena knjiga, ki je v angleščini izšla leta 196l, njena najboljša knjiga sploh. Dasiravno jo je njeno temeljno remek delo Izvori totalitarizma (1951) dokončno katapultiralo v svet moderne filozofije in ji prineslo svetovno slavo, sama prisega na »vaje v političnem mišljenju«, tiste, ki jih je zapisala deset let kasneje v šestih esejih, ki so v angleščini izšli v prvi izdaji Between Past and Future. Vaje v političnem mišljenju so kljub častitljivi letnici nastanka aktualne še danes: Izstopajo predvsem misli v esejih o vzgoji in kulturi, kjer Arendtova povzema stare Rimljane: Vsekakor se lahko spomnimo, kaj so Rimljani – prvo ljudstvo, ki je kulturo vzelo tako zares kot mi – razumeli s kultivirano osebo: nekoga, ki ve, kako izbrati svojo družbo med ljudmi, stvarmi in mislimi, tako v sedanjosti kot tudi v preteklosti.
Njeno mišljenje je bilo neujemljivo in povsem neumestljivo v kakršenkoli razpoložljiv filozofsko družbeni predalček, ali kakor to (ne)ujetost najbolje definira sama: Ne sodim nikamor. Res ne plavam z glavnim tokom sedanjega ali kateregakoli političnega mišljenja.Vsekakor ne zato, ker hočem biti tako izjemno izvirna; naneslo je pač tako, da se nikjer zares ne prilegam.
Ta njen nekonformizem in trmasta neujemljivost sta jo spremljala praktično od rosnih otroških let. Rojena je bila v Hannovru 1906 v židovski družini. Zelo zgodaj (1913) je izgubila očeta, kar je kasneje v življenju pogosto poudarjala. Bistra, samosvoja in izredno samostojna, je relativno hitro oblikovala svoj odnos do sveta. Družina jo je utesnjevala, še posebej miselni svet novega očima, podjetnika in njegovih dveh hčerk, prilagodljivih in všečnih, ki sta bili zelo naklonjeni njeni mami. Hannah je bila deležna odlične osnovne izobrazbe, s svojo odprtostjo učenosti se je že zgodaj naučila latinščine in grščine in je bila v svojem otroštvu deležna tako židovske religiozne tradicije svojih starih staršev v Königsbergu kot na primer nedeljskega obveznega krščanskega verouka v vrtcu. In prav v družbi vrstnikov v vrtcu je naletela na prve antisemitske pripombe, ki so v njej zasejali seme drugačnosti. In kljub temu, da se z mamo nista najbolje razumeli, pa je bil prav mamin vpliv v ranem otroštvu tisti, ki ji je postavil prva pravila. Ne smeš se potuhniti. Treba se je braniti, so bila navodila, ki naj bi jo obvarovala pred diskriminacijo in sovraštvom okolja, tako da je sama odrasla v duhu, ki ni priznaval pritiska predsodkov. Tudi kasneje, ko je problem antisemitizma prerasel osebne sfere in se prelil čez vse dopustne okvire, je to komentirala v njenem znanem, tipično zadržanem političnem stavku: Če je človek napaden kot Žid, potem se mora braniti kot Žid in ne denimo kot Nemec ali kot državljan sveta ali s človekovimi pravicami in podobno…
Dokaj simptomatično in poanto lahko povlečemo v vse sfere človekovega delovanja, večno aktualno, pa najsi to danes interpretiramo ob soočenju z vojno v Iraku, pa nekoč z vojno v Bosni in Hercegovini in s tem v zvezi z vprašanjem identitete Muslimanov sploh; pa še kaj bi se našlo. Skratka, drža, ki je bila mali Hannah pisana na kožo in ki jo je nadgrajevala tudi kasneje v življenju, tako na osebnem kot tudi poklicnem nivoju. Študijska leta (1924 do 1929) je preživela v Marburgu in v Heidelbergu, kjer je bila učenka treh najpomembnejših filozofov eksistence tega stoletja: Edmunda Husserla, Karla Jaspersa in Martina Heideggerja. Njihov pečat je bil za njen odnos do sveta in do filozofije odločilnega pomena, zapiše v spremni besedi knjige Vita Activa Vlasta Jalušič. Srečanje takrat devetnajstletne študentke s sedemnajst let starejšim profesorjem, filozofom Martinom Heideggerjem je močno vplivalo nanjo. V eseju na čast Heideggerjeve 80 letnice (1969) je takole zapisala: Tukaj je učitelj, ki me bo mogoče naučil, da se mišljenje lahko nauči… Pisalo se je leto 1927 in Martin Heidegger je takrat pisal svoje pomembno delo Being in Time, ki je izšlo še istega leta. Veliko črnila je bilo prelitega na temo ljubezni in prijateljstva, ki se je razvilo med Arendtovo in Heideggerjem. Vez, ki je vzniknila med študentko in poročenim profesorjem, vez med Židinjo in nacistom (Heidegger je v začetku tridesetih let stopil v nacistično stranko). Nekateri namigujejo, da je mlada Hannah v starejšem profesorju iskala očetov lik, drugi sklepajo, da si je kot mlada, nadebudna Židinja tako mogoče lažje utrla pot v gostujoči nemški družbi. Dejstvo je, da je bil Martin Heidegger močna, neomajna in avtoritativna osebnost, popolnoma predana svojemu delu, v katerega so tu pa tam vstopile mlade študentke. In Hannah je kmalu postala strast njegovega življenja. Njuna skrivna korespondenca in srečanja so se nadaljevala tudi potem, ko je Arendtova na Heideggerjevo pobudo zapustila univerzo v Marburgu in nadaljevala študij pri Karlu Jasperju v Heidelbergu.
Hannah Arendt je ljubezensko zvezo dvakrat kronala tudi pred matičarjem, leta 1929 z Güntherjem Sternom (poznejšim Güntherjem Andresonom, filozofom in romanopiscem, s katerim sta se razšla leta 1937) in leta 1940 z Heinrichom Blücherjem.
Leta 1929 je zaključila tudi doktorsko disertacijo Pojem ljubezni pri Avguštinu, v katerem je že prepoznavno zarisala temelje svojega neortodoksnega, svobodnega in neujemljivega razmišljanja. Mišljenja in teoretiziranja, ki se ni posebej opiralo na nobeno filozofsko smer, ali politično opcijo, temveč je črpalo iz vedenja, izkustva, oziroma celo dlje, poudarek mišljenja je premaknjen na izkustvo rojstva (in ne smrti, oziroma pojmovanju sveta kot brezosebnega in brez ljubezni, to je občutja, ki je takrat preplavilo filozofski svet), skratka temi, ki je dala odločilen pečat njenemu poznejšemu razmišljanju o človeški pogojenosti in njenemu esksistencialnemu vplivu na politično, na človeško delovanje. Zanimivo, da ni Arendtova pripadala nobeni politični stranki, čeprav se je gibala v izrazito levih sredinah (njena mama je bila goreča pripadnica Rose Luxemburg, oba moža pa znana levičarja). Ne sodim med intelektualce, ki so izšli iz nemške levice… Marxov pomen sem spoznala šele zelo pozno, ker se v mladosti nisem zanimala niti za zgodovino niti za politiko. Če sem sploh od kod »izšla«, potem je to nemška filozofija.
S Heinrichom Blücherjem je živela vse do njegove smrti leta 1970. Uspela sta ustvariti ustvarjalno in svobodno razmerje, z vzponi in padci, tudi intimnimi prevarami, vendar je bila njuna simbioza vedno polna medsebojnega spoštovanja in tolerance. Njeni zapisi o instituciji poroke povedo preprosto in brez dlake na jeziku, kako je doživljala to sobivanje: Vsak od naju ima v svojem srcu prostor za drugega, najini koraki so uglašeni. In nihče ne more razglasiti najinih korakov, čeprav se življenje nadaljuje. Samo imbecili verjamejo, da se zvestoba in življenje v trenutku, ko sta, kot radi rečemo, postavljena drug ob drugega, ustavita. Na ta način ne izgubljajo le življenja v dvoje, temveč izgubljajo življenje nasploh. Če ne bi bilo tako nevarno, bi bilo potrebno nekega dne razkriti svetu, kaj v bistvu sestavlja resnično poroko. No, miselnih traktatov na to temo nisem zasledila, jih je pa Hannah Arendt udejanjala v svojem polnem življenju brezkompromisno naprej, tako na osebnem kot tudi poklicnem nivoju.
In prav prepletanje znanja iz nemške filozofije z realnim življenjem, ki ga je živela kot nemška Židinja v začetku štiridesetih let, z mišljenjem in ustvarjanjem lastne miselne teoreme, je ustvarilo privlačno zmes, ki jo je tako odmaknila od preostalih mislecev takratnega časa. In jo na nek način postavilo na piedestal skorajda nedotakljive in povsem svobodne intelektualke, ki z zdravim razumom in srcem opazuje in osmišlja svet, ki se okoli nje grozljivo spreminja in v plamenih sesuva v prah in pepel. Svoje mišljenje je namreč za razliko od mnogih drugih političnih mislecev gradila prav na osebnih izkušnjah. In prav zato je večna avtorica sedanjosti. Ko berem njena razmišljanja o času, ko je Hitler postal nemški kancler, kako je to dejstvo korenito spremenilo osebna življenja posameznikov, me še posebej presune njeno pronicljivo opazovanje nekoč dobrih prijateljev, intelektualcev, filozofov, umetnikov, ki so se čez noč spremenili… To je bilo tako, kakor da se okoli tebe ustvari prazen prostor, je bil njen komentar na to prehajanje, prilagajanje in klanjanje režimu, pa najsi bo ta še kako krvav. Berem te njene zapiske in se spominjam podobnih misli, pogovorov, zapisov in pesmi, ki so jih pripovedovali in pisali prijatelji iz pretekle vojne na prostorih nekoč naše skupne domovine, ali pa še prej zgodbe naših dedkov… In že smo pri osnovnem vprašanju, ki je poganjalo njeno delo v nedogled. Preprosto povedano, zakaj izobraženci v tridesetih letih v Nemčiji niso odkrito nasprotovali nacizmu, marveč so ga v marsikateri pojavni obliki celo podpirali ali opravičevali? Vprašanje, ki smo ga na začetku devetdesetih let ponovno odpirali na področju nekdanje Jugoslavije, se tu kot bumerang efekt ponovi in ostane brez odgovora… Ali res? Doklej?
Pred terorjem nacizma in grozečega holokavsta je emigrirala v Francijo, nato pa v Združene države, kjer je predvsem kot avtorica in predavateljica (nazadnje na New School of Social Research) živela vse do smrti leta 1975. Leta 1961 je kot poročevalka časopisa New Yorker v Izraelu spremljala sojenje Adolfu Eichmannu in poročila kasneje izdala kot knjigo Eichmann in Jerusalem: A Report on the Banality of Evil (1963). Knjiga, ki je vzbudila nedokončano in vse bolj aktualno kontroverzo o ''banalnosti zla'', je predrugačila koncept razumevanja človeškega delovanja, zla, terorja in kolektivnih zločinov v dvajsetem stoletju. Nikoli dokončnana zgodba pravzprav, danes lahko potegnemo paralele na to temo v zvezi z Haaškim procesom, analogijo banalnosti zla pa lahko razširimo na človeštvo nasploh.
Stoletnico rojstva Hannah Arendt so v lanskem letu počastili v mnogih državah sveta, na univerzah so potekali številni simpoziji in seminarji, pri nas naj izpostavim samo dva, zame pomembna dogodka; festival Mesto žensk, posvečen njenemu spominu in seveda prevod že omenjene zbirke esejev Med preteklostjo in prihodnostjo, dragocen vir njenih razmišljanj končno v domačem jeziku. Sama je vedno vehementno zavrnila kakršenkoli vpliv na druge, v televizijskem intervjuju je Günterju Gausu o tem povedala: Sprašujete me po učinkih mojega dela na druge. Če smem zveneti nekoliko ironično, to je moško vprašanje. Moški hočejo biti zmeraj tako grozno vplivni, sami pa se mi to zdi nekako postransko. Ali bi rada bila vplivna? Ne! Hočem razumeti. In če drugi razumejo – v istem smislu kot sem razumela jaz – potem mi to da nek občutek zadovoljstva in se počutim doma.
Hannah Arendt je pisala neprekinjeno do svoje smrti, od kratkih komentarjev, poročanj za dnevno časopisje, esejev do poezije.
Umrla je nenadoma 4. decembra 1975, dobesedno med pogovorom s prijatelji v svoji dnevni sobi. Na pisalni mizi je bil že pripravljen prazen list papirja z naslovom zadnjega, tretjega dela knjige The Life of the Mind

(Ampak, 2007)

Varja Velikonja