Pogled na bolečino drugega
Susan Sontag
Založba Sophia, Ljubljana 2006

Susan Sontag (1933-2004) je ameriška pisateljica, esejistka, politična aktivistka in angažirana intelektualka, ki s svojo pisano besedo in aktivnim človeškim, humanim angažmajem navdihuje desetletja. Njeno zadnje knjižno delo (prevod Seta Knop) Pogled na bolečino drugega je v bistvu esejistična nadgradnja njenega morda najbolj razvpitega in v širši javnosti znanega dela O fotografiji iz leta 1977 (v slovenskem prevodu izšlo pri Študentski založbi 2001).
V bistvu je težko razmejiti razmišljanja in refleksije o knjigi in pisavi S.Sontag, ne da bi pri tem pomislili na avtoričino življensko zgodbo, njene izkušnje, bistrost in izredno nadarjenost, radovednost in voljo do življenja. Vse našteto dobesedno vre iz popisanih strani njene literature, bodisi člankov, esejev ali romanov. Kar me vedno znova navdihuje pri S.Sontag je njeno živahno, bistro in nepretenciozno pretakanje misli in idej, vpletanje vzorcev iz popularne kulture in spretno nizanje presežkov, ki ponujajo in redefinirajo ustaljene vzorce mišljenja o družbi, družini, vlogi in pomenu žensk v njej, vlogi in umeščenosti umetnosti v vseh ustvarjalnih oblikah, o bolezni, Aidsu, vojni, fotografiji, gledališču, filmu, literaturi. Spričo prepričanosti v moč argumenta, izredne načitanosti in usodnega spleta akademizma in popularnega, njena pisava dobesedno (o)živi pred nami.
Rock&roll je resnično spremenil moje življenje, pove v intervjuju za revijo Rolling Stone (oktober 1979). Ko je, recimo na koncertu Patti Smith, uživa in sprejema njeno glasbo in govorjeno besedo, jo kanalizira, pregnete, primerja z Nietzschejem. Primerjava ji vznikne sama od sebe, porodi se v trenutku, ko Patti stopi na oder, v načinu njenega nastopa, sporočilnosti in predstavljanju javnosti. Mislim, da je rock&roll tudi razlog, da sem se ločila. Bill Haley and the Comets in Chuck Berry sta kar veliko prispevala k odločitvi, da se ločim in zapustim akademski svet. V poznih petdesetih je namreč obstajal strog in oster prepad med tako imenovano visoko in popularno kulturo; praktično nisem poznala nikogar, ki bi ga, podobno kot mene, zanimali in privlačili obe vrsti kulture.
Trenutne obsesije, intelektualne travme in radovednosti prelije na papir v privlačni in polnokrvni obliki, ne skopari z navdihi in primeri (poimensko) iz literature, zgodovine, popularne kulture. V svojem značilnem stilu je uspela spojiti vse pretekle literarne standarde, lepoto, transcedenco, resnico in duhovnost z novoporajajočo umetnostjo šestdesetih let prejšnjega stoletja z vsemi ekstremi, človeško odtujenostjo na eni strani in popolno svobodo na drugi. Tako je bila njena vizija piske pred leti, na samem začetku literarne kariere naslednja, to je nekdo, ki ga zanima praktično vse, ali povedano drugače, to je nekdo, ki potuje povsod.
Susan Sontag je začela brati pri treh letih starosti, knjige je dobesedno požirala; nekje sem zasledila, da je povprečno prebrala eno na dan. Izredno nadarjena in bistra učenka je z lahkoto preskakovala institucionalno šolsko vzgojo, pri petnajstih že obiskovala Univerzo v Chicagu (izbrano po lastni želji, glede na učne preference, ki so jo takrat navdihovale in iz katerih je črpala tudi kasneje v življenju), se pri sedemnajstih letih na fakulteti zaljubila v profesorja sociologije Philipa Rieffa, se po nekaj dnevnem znanstvu poročila, pri devetnajstih rodila sina Davida in se leta 1958, pri svojih petindvajsetih letih tudi ločila. Takrat je šele izživela svoje najstništvo, ki se je, kot se rada pošali, potegnilo do njenega petintridesetega leta.
Pisanje literature (romanov in novel) je privlačilo S.Sontag z vso magično močjo. Paradoksalno je, da je v svetu veliko bolj prepoznavna po angažiranih in svojskih esejih, kot pa po fikciji.
Knjiga Pogled na bolečino drugega prinaša tipičen kolaž misli in pisave S.Sontag. Razmišljanja o dokumentarni fotografiji so podkrepljena s številnimi primeri iz literature in humanistike, presežek misli pa se vrti o vojni fotografiji kot dokumentu časa. Kar dokočno prepriča pri branju je neposnemljiv in neujemljiv žar, ki izhaja iz avtorice same, iz njene izkušnje kot aktivistke, prepričane pacifistke, angažirane intelektualke, pisateljice in fotografke in na koncu in ne nazadnje ženske. Dasiravno se je S.Sontag v direktnem nastopu izzvanim z novinarskimi senzacionalističnimi vprašanji v zvezi s položajem žensk v svetu, umetnosti in politiki nasploh, večkrat kontradiktorno odzvala, je vendarle vedno in povsod izhajala iz feministične pozicije, iz sebe, iz ženske ustvarjalke torej. Tako se tudi v svoji zadnji knjigi sprašuje, ali obstaja protisredstvo za večno zapeljivost vojne? In ali je to vprašanje, ki ga ženska postavi prej kot moški? (Verjetno je). Prepričana sem, da je tako. Bistvo feminizma je razumela in živela po svoje, povsem samoniklo, avtentično in nadvse prepoznavno je uspela ustvariti svoj miselni svet, v katerem so našli svoje umetniško zatočišče vsi podobno misleči in navdahnjeni, razgledani, svobodoljubni ljudje. Ni naključje torej, da je v svoj svet dokaj zgodaj in hitro vključila zanjo najbolj značilne evropske avtorje, mislece, filozofe, filmarje. Sartre, Camus, Artaud, Genet, Godard, Resnais so bili njeni priljubljeni misleci in literarni avtorji. Humus prebranega in navdihuječega je rada preizkusila tudi tako, da je že zgodaj pisala za znano ameriško literarno revijo Partisan Review. Bila je med prvimi, ki so se postavili po robu ameriški zunanji politiki, pot jo je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja vodila v Hanoj. Vietnamsko krizo je na svoj način dokumentirala, o njej polemično pisala, fotografirala. Iz podobnih vzgibov je v letih 1993-1996 kar nekaj mesecev preživela v vojno obleganem Sarajevu, s sarajevskimi igralci je postavila na noge gledališko predstavo Čakajoč Godota. Njen zadnji objavljen esej (maj 2004) razgalja in reflektira mučenja vojakov v taborišču Abu Graib.
Toda lastno zgodbo je vedno predstavljala drugače, fragmentarno, izhajajoč iz sebe, vendar vedno obogateno z resno in temeljito študijo o predmetu raziskovanja. Še posebej blesti kot interpretka v izjemni knjigi Bolezen kot metafora (1978), kjer je detabuizirala pojem bolezni, konkretno raka, s katerim se je tudi sama spoprijela v tistih letih. Tudi zato so njeni eseji tako polni in tako drugačni od ostalih; ko razpreda o fotografiji, najdemo v njenih razmišljanjih nešteto literarnih, zgodovinskih, umetniških referenc, podkrepljenih z lastnimi izkušnjami s terena (Vietnam, Sarajevo, 11.september NYC), do trivialnih primerov iz sveta popularne kulture. Rada polemizira, navidezno mimogrede se obregne ob modne filozofske struje, in vedno zavzeto pove svoje stališče. (Govoriti, da je realnost postala spektakel, je provincialnost, ob kateri nam zastane dah. Univerzalizira način gledanja majhnega, izobraženega segmenta prebivalstva, ki živi v bogatem delu sveta, kjer so se novice pretvorile v zabavo – premišljen način gledanja, ki je pridobitev »modernosti« in prvi pogoj za rušenje tradicionalnih oblik politike večstrankarstva).
Njena razmišljanja niso nikoli modna retorika, ne želi in noče biti modna, ne plava s tokom, morda tudi zato včasih deluje strogo, načelno in predvsem izredno nekonformistično; pojem intelektualke za vse čase. Dejansko je užitek, ko se aktivno spopadeš z njeno pisavo in mislijo, saj ti ne pusti oddiha; ko vzporedno z branjem v svoji glavi pleteš repliko, te v naslednjem odstavku že preseneti z »odgovorom«. Nikoli ne postreže s stereotipi; ne slepi se na primer, da lahko vojno zaustavimo, vendar je obenem prepričana, da o njej lahko poročamo drugače, kot sta hladna distanca na eni strani in pretirana sentimentalnost na drugi. Tudi zato je izredno pomembno, kar zapiše v zaključku knjige: Nekdo, ki je nenehno osupnjen nad obstojem pokvajenosti, ki vseskozi čuti razočaranje (in celo nejevero) ob soočenju z dokazi, kako grozljive krutosti so zmožni ljudje lastnoročno zagrešiti nad drugimi ljudmi, ni dosegel moralne ali psihološke zrelosti. Vendarle, zbirka podob obstaja, spričo nje je praktično nemogoče ohranjati takšno moralno okrnjenost. Ali pač? Ali vendarle? Podobe vendarle izpričujejo, kaj so človeška bitja sposobna narediti; nemara celo prostovoljno, z navdušenjem ali občutkom lastne pravičnosti. Ne pozabite.
Kar pa ne pomeni, da ob tem pozabimo na spomin, saj je spominjanje etično dejanje, ima etično vrednost v sebi in po sebi. In preveč spominjanja (starodavnih zamer: Srbi, Irci) povzroča grenkobo. Skleniti mir pomeni pozabiti. Da bi dosegli spravo, je nujno, da je spomin pomankljiv in omejen. Fotografija, stališče opazovanega in stališče avtorja, pomen in vloga dokumenta, podobe, ki so na njej, marsikatere, kot nas opozori, tudi namensko inscenirane, vojne grozote, občutki ob gledanju fotografij, o vsem ima svoje stališče. Svojo filozofijo nadgrajuje skozi eseje, znano je, da velikokrat lastna stališča tudi dopolni ali pa v celoti spremeni. Vedno pa dokaj natančno in pomensko razloži aspekte, ki so jo privedli do tega, da je določena stališča spremenila. Susan Sontag ohranja lastno teoretsko ostrino in osupljivo analitično spretnost, besedilo pa vseskozi preveva strast, tista njena neposnemljiva eskistencialna zavzetost in živahnost. Vse do zadnje popisanih strani v knjigi, ki prinašajo grenko in dokončno spoznanje (Mi ne dojemamo. Resnično si ne moremo predstavljati, kako je bilo.Ne moremo si predstavljati, kako strašna, kako grozna je vojna; in kako normalna sčasoma postane.). In prav zato so interpretacije potrebne, take ali drugačne, ali kot v spremni besedi pravilno zapiše Seta Knop, namesto interpretaciji se je nemara treba postaviti po robu indiferentnosti.
Ali se vsaj malce pustiti ujeti v omamni šarm kozmopolitizma, ki ga je Susan Sontag žarčila okoli sebe in se oborožiti z njenim reklom: Bodi resna, strastna, zbudi se!

(Ampak, 2006)

Varja Velikonja