ARCHIE BRONSON OUTFIT
Fur
(Domino, 2004)

Kaj drugega ostane rockovskemu bendu klasične zasedbe kot predelovanje slavne rockovske preteklosti? Revolucije znotraj okvira kitare, basa in bobnov ni pričakovati, saj se vsaj od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja ni pojavila skupina, ki bi sama postala referenca, torej bi ostale skupine primerjali z njo in ne obratno. Vendarle, znotraj tega okvira se še vedno najde dovolj variacij, pogojenih z avtorsko, izpovedno močjo, da kitarski rock še ni izumrl. Znotraj tisočkrat preigranih rifov in tričetrtinske ritmične spremljave se še vedno najde detajl, ki zdrami še tako razvajenega poslušalca.
Londonski trio Archie Bronson Outfit počne točno to; če bi se človek zavzel, bi vsaki pesmi z albuma prvenca Fur našel neko primerjavo, ta bi lahko bila zelo konkretna, v obliki že slišane pesmi, morda pa zanese le slogovno, ha, si rečemo, tole spominja na tisti in tisti bend… Te primerjave bi nas večinoma zanesle nazaj v sedemdeseta, konec koncev se je rockovsa glasba tisti čas usodno izoblikovala, tudi razbohotila. Utrdil se je t.i. hard rock s prvinami bluesa, pojavile so se progresivne težnje in kot protiutež temu, punk rock. Seveda Archie Bronson Outfit ne ustvarjajo matematične mešanice preteklih podžanrov, pravzaprav jih ne bi mogli označiti z nobeno od prej naštetih rockovskih struj. Imajo pa v prstih zagotovo trd rockovski prijem, ki ga pomembno posodabljajo z umazanim, nebrušenim zvokom, takšnim, kot bi ga prej pričakovali od ameriških bendov. Očitno določeno okolje samo sproža reakcijo, in Archie Bronson Outfit so reakcija na obledni angleški rock, ali vsaj na tisti večinski del tega, ki je izgubil pristnost vsakdneva in jo, pristnost namreč, zamenjal z lastno medijsko zrcalno podobo. Ali, podoba na MTV ni nič manj 'pristna' od resničnega življenja.
Penthouse so razpadli, Giddy Motors so se nekam potuhnili, zato vajeti angleškega nebrzdanega rockovskega izraza prevzemajo Archie Bronson Outfit. Ker se priganjajo tja, kjer je dosežek že golo preživetje, jim mestoma ne dovolj močnega vokala ne smemo zameriti. Pravzaprav še iz tega naredijo kvaliteto; saj zadošča že želja, slišen napor, poslušalcu pa v teh primerih njihovih teženj ni težko projecirati nase.
In še nekaj; očitno je kitarski rock dovolj trpežen in vztrajen, da se vedno najdejo nove generacije aktivnih in tudi pasivnih 'udeležencev', še preden bi ta glasba dokončno zamrla oziroma ostala le še na starih ploščah. Archie Bronson Ouitfit so eni tistih, ki prvinski kitarski rock ohranjajo pri življenju.
(Rock Obrobje, september 2004)

Janez Golič