OOIOO
Kila Kila Kila
TRAPIST
Ballroom
(Obe Thrill Jockey, 2004)

Tokrat je seštevek preteklih udejstvovanj Yoshimi Pee We daleč od rezultata na 4.albumu njene skupine OOIOO. Nič skrajno pospešenega hardcorea japonskih kamikaz Boredoms, še manj psihadeličnega popa Flaming Lips, s katerimi je ne le sodelovala, ampak ji je vodja Wayne Coyne postavil 'spomenik' kar z naslovom albuma Yoshimi Battles The Pink Robots. Še največ navezav je najti z Free Kitten, prostočasnem projektu, v katerem je sprostila ustvarjalne sile skupaj s Kim Gordon, Julio Cafritz in Markom Iboldom. OOIOO je še pogumnejši izlet, brez jasne smeri in namena. V teh primerih se hitro zgodi, da človek zaide, in se takrat le slepo vrti v krogu, no, morda pa po naključju naleti na neodkite lepote…
Kila Kila Kila že v uvodnih taktih daje slutiti, da OOIOO potujejo brez kompasa. Yoshimi in njene pajdašice se le uigravajo, iščejo skupni jezik. Tolkala in klaviature so nekje na pol poti med japonsko tradicionalno glasbo in zahodnim prog-rockom, nemočno se utapljajo v lahnem vrtincu gole zvočnoste, manjka jim čvrst zamah ali dva, s katerim bi se pognala v želeni smeri. To se zgodi šele pri tretjem zapisu, a tako, da OOIOO najdejo oporo v jazz-rockovskih fuzijah in celo etno elementih. Njihov zvočni tok postane takrat dovolj konsistenten, ujamejo se v skupni igri. A kaj, ko jim nemirni duh ne da miru. Brez jasnih vzgibov sledi zasuk, ki mnogokrat ruši vzpostavljeno dinamiko. Poslušalec pade v prazen prostor, OOIOO ga ne popeljejo s seboj, ampak prepustijo samemu sebi. Ta moteč moment albuma Kila Kila Kila žal prevladuje nad trenutki konsistentnosti, toliko bolj, ko pomislim, da imajo OOIOO velik potencial, ki ga nočejo izkoristiti. Verjetno bi se počutili kot 'prodane' duše. Ali, drža tokrat prevladuje nad zanesljivim užitkom.
Podobno se trenutnim impulzom prepušča avstrijsko-ameriški trio Trapist. In podobno se ujamejo po poslušalcu skritih znakih. Kajti večinoma je album Ballroom tipanje v neraziskanih področjih, poln je težko definiranih elektronskih šumov, odmevov in naključnih tolkalskih vaj. Če verjamemo informaciji na ovitku plošče, je 5 zapisov na njen nastalo na dveh snemalnih sessionih, v vsega dveh dneh. Vendarle, tistih nekaj trdneje zgrajenih zvočpnih kosov daje slutiti, da je bil del materiala pripravljen vnaprej. Ta se namreč ne razvija iz vnaprej slišane improvizacije, ampak dobesedno izskoči iz zvočne kaše. Ta dualnost je v ušesa vbijajoča, izpostavljena do te mere, da se človek vpraša – zakaj? Se skupina z rdečico na obrazu spušča v ritmično gibanje? Je le igra tekstur hrupa in free-jazzovsko tipanje tisto, kar zares šteje, ostalo pa 'sproščena' nuja za poslušalstvo in mu jo navržejo brez vnaprejšnje logike?
Kakorkoli, na albumu Ballroom trio združuje dva pola, dve skrajni možnosti elektro-elektronske-akustične glasbe. Predvsem, recimo temu, ritmični pol kaže na velik potencial, ki bi ga trio še lahko razvil, obogatil, prevetril. Namreč, že sedaj streže z obilo prefinjenega občutka za niansiranje posameznih instrumentov po vseh parametrih, predvsem s postopki duba pa jih zlivajo v enovito, a neverjetno barvito zvočno sliko. To ni več jazz, ne rock, ne elektronika. Je konglomerat sestavin brez korenin, je le igra zvokov in možnosti instrumentov, ki so pri roki.
Skratka, Trapist so si odprli nešteto možnosti za naprej. Če bodo vztrajali, in obenem vsaj poskusili poiskati še več skupnih vibracij, se obetajo krasne plošče.
(Rock Obrobje, marec 2004)

Janez Golič