ADD N TO (X)
Add Insult To Injury
(Mute/Dallas, 2000)
FÜXA
2000
(Rocket Girl, 2000)
Če bi londonski trio sledil 'normalnemu' razvoju, bi naslednik njihovega velecenjenega albuma Avant Hard zvenel še bolj urejeno in dodelano. Vendar Add N To (X) že z uvodnimi 'pozdravi' razblinjajo tovrstna pričakovanja. Otroški glas narekuje programiranje računalnika, nerodni sintetizirani zvoki pa pritrjujejo namerno delitantsko naravnanost plošče. Po sedmih letih se težko slepijo, da so njihovi postopki povsem spontani, še raziskujoči v smeri kompleksnega prepletanja prvinskih modelov sintetizatorjev. Vendar poskušajo obuditi prvotni motiv. Za dosego cilja so si naložili še več klaviatur, še bolj prepletli njih monofonično zavijanje in žvižganje ter jih podžgali z živim bobnarjem. S tem so daleč presegli virtuozne študije t.i. simfo rocka, vrnili klaviaturam njeno prvinsko moč in možnosti. Le v silni želji po razgrajevanju melodij se prevečkrat izgubi rdeča nit kompozicij, zaidejo v samozadovoljni zvočni metež ali njihova otroška razigranost preide v banalno prepevanje prek meja dobrega okusa. Zato pa je Add Insult To Injury dober približen tistega, kar je skupina sposobna v živo. Le še v podalpsko deželico jih je treba pripeljati.
Ko sta se Randall Nieman in Ryan Anderson razšla, je bilo pričakovati, da naj bi to pomenilo tudi konec 'skupine' Füxa. S tem, ko se je Randall odločil nadaljevati sam, pa bi dobili kvečjemu še globje v ambient potopljen glasbeni fluid. Dvakrat zgrešena pričakovanja. Randall se je namreč odločil, da bo prosil za pomoč nekatere otoške 'sorodnike', ki jih je poznal le preko plošč, in tako ponudil resda še vedno ambientalno, a zvočno najbogatejšo plošča doslej.
Najprej je z Barryjem 7, tretjino zgoraj recenziranih Add N To (X), v enem samem dnevu posnel dva daljša, napol improvizirana zapisa, kar sta objavila na singlu pod imenom Add N To fu(x)a. Ostala sodelovanja so zaokrožena na albumu 2000. Rainy Day Dream Away je najboljši možni uvod v nočno vožnjo po deževnem Detroitu. Ali Londonu. Vaje v repeticiji se nadaljujejo v Techno Light z neskončno prelivajočimi plastmi klaviatur. Ob pomoči dveh članov Piano Magic v Amber Gambler Füxa skoraj oživijo in se velemestni nočni paranoji najbolj približajo v predelavi komada Girl newyorškega dua Suicide. Kot da bi se Randall in Sonic Boom zavedala, da tega itak ne bi zmogla, njuna izvedba niti ne poskuša doseči vzburljivosti originala, prevzela sta le osnovni vzorec in nanj nanesla psihedelične motive. Trajanje takšnega tripa je žal omejen, lahko pa bi zasedel celotno dolžino CD plošče. Podobno velja za Workerbee 5000 z živimi bobni ponavljajočih, komaj zaznavnih sprememb v ritmu. S Füxo odsanjamo v sklepni instrumentalni verziji uvodne skladbe, kar še potrjuje konceptualno naravnanost tega dovolj izvirnega albuma, da ne zapade v zgolj zvočno kuliso.
(Muska)
Janez Golič
