ADEM
Homesongs
Domino, 2004
Tudi to se zgodi. Londonski trio Fridge me nikoli ni prepričal, v njihovi glasbi sem našel le sledenje, takorekoč reprodukcijo idej, ki so bile jasneje izražene in podane s strani številnih drugih post-rockovskih ansamblov. Potem se je kitarist Kieran Hebden odločil za solo izlet pod imenom Four Tet in glej čudo, z vsako naslednjo ploščo je presenečal in le še odpiral obzorja. Namesto sledenja se na njegovih treh albumih sliši drzna vizija. In potem izstopi še basist Adem Ilan, ta v navidez nasprotno smer. Nazaj v najboljše trenutke (predvsem britanskega) akustičnega folka. Kot pove naslov Homesongs, so te pesmi napisane in tudi posnete doma, večinoma sredi noči, polne intime so, krhkih izpovedi, neke stoične bolečine.Adem se ohlapno drži okvirov, zakoličenih pred vsaj tridesetimi leti. Torej po obliki in izraznih sredstvih bistveno ne odstopa od milijona pesmi že napisanih in posnetih le z glasom in akustično kitaro. Če že poseže z drugimi instrumenti, je to niansiranje tekstur, harmonij kvečjemu poudarja melanholično naravo te glasbe, še tolkala niso v funkciji ritmičnega pomagala, ampak le polnijo zvočni prostor, kjer osrednje mesto zavzame Ademom vokal.
Brez sramu bi lahko zapel že kdaj prej. Ne le, da barva glasu in siceršnje vokalne zmožnosti povsem zadostijo potrebam kantavtorstva, Adem je zanesljiv in jasen še, ko se spusti v najbolj delikatne registre, v področje pridušenega šepeta, ko iz navidez brezizhodne harmonije izvleče ustrezno nadaljevanje… Ali, v nasprotju s prevladujočim prepričanjem o 'dobrem' rockovskem petju, Adem kvalitete izkaže na povsem drugem koncu.
Tu mu je še najbližji škotski trubadur James Yorkstone, ne le po slišnem vtisu, ampak 'zadaj' stoji poznavanje preteklosti, naklonjenost avtentičnemu izrazu in previdno oplajanje s sodobnostjo. Nekateri prijemi na kitari pričajo o post-rockovskih referencah, 'sliši' se akustični Jim O'Rourke, podobno velja za razrahljana razmerja med ostalimi instrumenti. A osnova je PESEM, prepoznavna, izrazita, logično izpeljana in zaokrožena, čeprav ne nujno skozi oguljeno obliko izmenjave kitice in refrena. Zato je Adem lahko avtentičen, pristen, odkrito čustven, vsak posiljen odmik v artizem bi na to položil senco dvoma. Kakorkoli, Adem je s solo albumom za ta čas zavzel dokaj nepopularno držo. Izbire pač ni prav veliko, sicer pa so Fridge sredi snemanja novega albuma, in če bo vsak vnesel te nove izkušnje, so pričakovanja lahko povsem drugačna.
Za Homesongs pa velja, da je izšel v napačnem času. Prepozno, kakih 30 let. Ne more se kosati z glasno producirano sodobno glasbo, niti ni izšel za založbo, ki bi zmogla ustrezno promocijo oz. podporo. Tako bo album pristal v rokah maloštevilnih ljubiteljev akustičnega folka, ali bolje, glasbe, primerne le za posebne trenutke. Konec koncev je tako tudi mišljen.
(Rock Obrobje, maj 2004)
Janez Golič
