Esej: Analogno, digitalno... in glasba

Povodov za ta sestavek je več. Eden izmed konkretnih je prenosni predvajalnik Pono, ki ga je zelo uspešno lansiral Neil Young. Ostali povodi imajo že brado; od večnega vprašanja, kaj igra bolje, vinilna plošča ali CD, potem kako je mp3 in splet nasploh spremenil poslušalske navade. Zanima me relacija med tehnološkimi izumi, kako so se razvijale naprave za predvajanje glasbe, kako so se ustrezno razvijali zapisi, nosilci in nazadnje formati, in prav na koncu kako to vzajemno vpliva na naše poslušalske navade.
Neil Young - A Letter Home Sestavek naj bi bil poljudne narave. Za zgled mi je bil znani fizik Stephen Hawking, ki je v knjigi o nastanku vesolja Kratka zgodovina časa uporabil natanko eno fizikalno formulo. Založnik ga je predhodno opozoril, da vsaka zapisana formula prepolovi potencialno bralstvo. Einsteinovi relaciji med energijo in snovjo se le ni mogel izogniti.


Vinilka
Če preskočimo prve poskuse zapisovanja zvoka, če torej preskočimo prvih 100 let te zgodovine in se osredotočimo na nosilec zvoka, ki je v uporabi še dandanašnji, se je v popularno-glasbeni sferi razcvet snemalno-reprodukcijske tehnike zgodil nekje na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, kmalu po uveljavitvi velike, 12 palčne vinilne plošče na 33 obratov na minuto. Jazzovski glasbeniki so končno lahko objavljali skladbe, ki so bile daljše od petih minut, kar je bila omejitev prejšnjih plošč na 78 obratov. Podobno velja za zapisovanje skladb iz sveta klasične glasbe. Takoj za veliko vinilno ploščo (LP – long play), ki jo je patentirala Columbia leta 1948, je RCA patentirala še malo ploščo na 45 obratov (SP – single play). Ta se je prijela zaradi uporabe v t.i. jukeboxih, pa tudi domači gramofoni so radi sukali zgodnje rock'n'roll uspešnice. Minilo je še dobro desetletje, da je „rock'n'roll“ postal dober posel; posledično so snemalni studii postajali vse bolje opremljeni, domače naprave za reprodukcijo zvoka vse bolj napredne, gramofonske plošče so se prodajale v vse višjih nakladah... Istočasno, ko se je gradil kult rockovskega zvezdnika, se je zgradil kult vinilnega albuma, ki je zahteval obredni način poslušanja in pomembno je postalo oblikovanje ovitka, mnogokrat že na meji umetniškega dela. Nemalokrat so plošče postale bolj znane po ovitkih kot naslovih. Punk je mnogotega obrnil na glavo. Pomembno je bilo sporočilo, jedrnato, jasno, ostro. Ponovno se je uveljavila singlica, mala plošča na 45 obratov, ovitke so bendi oblikovali kar sami. Ko raztrgaš vse, kar se raztrgati da, so se hitro vzpostavile nove glasbene smeri, ki so ponovno ustoličile album kot umetniško celoto. Ali pa je po drugi strani vinilna plošča prešla v drugačno, „nespoštljivo“ rabo, od skulptur Christiana Marcleya do skrečanja hiphop in tehno didžejev.
Ko se je pojavila CD plošča, so se takoj pojavile dve fronti. Konzervativni del je zagovarjal „toplino“, „naraven“ zvok vinilke, napredni del je slavil čist, brezšumni zvok cedejke. Debata še dandanes ni končana. Resnica je večplastna in mnogokrat na strani subjektivne presoje in naklonjenosti, ki z „objektivnimi“ karakteristikami nosilca nima veliko skupnega.
Vinilna plošča je glede na čas, ko je „nastala“, zagotovo pomemben mejnik. Še danes ponuja odličen zvok, ima pa nekaj neizbežnih pomanjkljivosti. Z uporabo se vinil obrablja, občutljiva je na mehanske in temperaturne vplive, kvaliteta zvoka je odvisna tudi od kvalitete samega vinila, ima omejitev pri trajanju posnetka na eni strani plošče oziroma se kvaliteta z dolžino manjša. Običajna dolžina ene strani na albumu je 23 minut, daljši zapis zahteva ožje in plitvejše zareze in posledično „tišji“ zapis, s čimer se poveča vpliv šuma plošče. Razmerje med šumom same plošče in najglasnejšim zvokom, ki ga lahko zapišemo brez popačenj, določa dinamiko. Višja je dinamika, več najtišjih podrobnosti v zvoku bomo slišali. To so odzveni, odmevi, višji harmoniki, ki na primer določajo karakter posameznih glasbil. Dinamika se izraža v decibelih, logaritmičnem razmerju med najnižjo in najvišjo možno ravnijo signala. V najboljšem primeru je ta za vinilno ploščo 70 dB in se z vsakim ponovnim predvajanjem neizbežno slabša. Kaseta, za primer, ponuja precej slabše razmerje, približno 50 dB, v najboljšem primeru z uporabo reduktorjev šuma tja do 70 dB. Le profesionalni analogni magnetofonski trak dosega dinamiko 90 dB, še vedno manj kot zmore CD...
Tudi presluh med stereo kanali je na vinilu precej slabše od CD plošče, približno 30 dB. Kar praktično pomeni, da če bi na vinilu zapisali zvok samo na levi kanal, bi se ga delno slišalo tudi na desnem. V strogo tehničnem smislu ima vinilka samo eno prednost pred CD ploščo; širši frekvenčni razpon, ki sega vse tja do 100 KHz. Glede na to, da mlado, izostreno človeško uho zmore slišati ton le do višine 20 KHz, se zdi ta podatek nekako odveč. Pa vendarle zagovorniki t.i. HD (high definition) zvoka menijo drugače. O tem kasneje. Širok frekvenčni obseg vinilne plošče je omogočil kodiranje zvoka na štiri ločene kanale, pojavila se je t.i. kvadrofonska plošča. „Živela“ je pravzaprav le kratko obdobje v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je audiofilstvo beležilo največji napredek. To ni bil prostorski zvok, kot ga poznamo danes iz sveta domačega kina, ampak kvadrofonski oziroma dvojni stereo. Za to je bila najprej potrebna kvadrofonska vinilna plošča, posebej konstruiran gramofon, dva stereo ojačevalnika in štirje hi-fi zvočniki. Praktično dvojna stereo oprema. Ker so si tako postavitev lahko privoščili le redki entuziasti, je šla kvadrofonska vinilna plošča kmalu v pozabo. Najbolj znan tovrstni album je zagotovo Dark Side Of The Moon, ki ga je v kvadrofonski tehniki objavila tudi zagrebška založba Jugoton. Tu ne gre spregledati zbirateljske vrednosti vinilnih plošč, mnogi zbiratelji vinilnega albuma, zavitega v celofan, ne bodo niti odprli, poslušali bodo CD ali digitalne datoteke. Originalno zaprta vinilka bo na trgu rabljenih plošč namreč sčasoma pridobivala na ceni Tudi sicer ima vinilni album med glasbenimi zanesenjaki višjo vrednost od drugih izdaj albuma. Ne gre prezreti še „vmesnih“ oblik vinilnih plošč, od malih, 7 palčnih, ki so se vrtele na 33 obratih in posledično je bilo nanje možno zapisati več glasbe, do velikih, 12 palčnih vinilk, ki so se vrtele na 45 obratov (t.i. maksi singel oz. extended play, EP), in s tem omogočale višjo kvaliteto reprodukcije, a krajši zapis. Te plošče so se najbolj razširile v začetku 80-ih let, namenjene so bile posebnim, podaljšanim miksom pop uspešnic. Kasneje so jih prevzeli še tehno didžeji.
Vinilni album je z današnjega vidika precej nerodna poslušalska reč. Potrebna je skrb (čiščenje prahu) in previdnost pri predvajanju, med predvajanjem naj se gramofon ne bi tresel itn. Kot prenosni predvajalnik gramofon ni mišljen. Čeprav obstajajo izvedbe gramofonov, ki omogočajo predvajanje celo v avtomobilu, ampak s svojo najljubšo vinilko tega ne bi poskušal.

CD
Mnoge pomanjkljivosti vinilne plošče je odpravila CD plošča, patentirali so jo leta 1982. Predstavljala je pravo revolucijo v reprodukciji zvoka, saj je zapis na plošči v digitalni obliki in plošča zasnovana tako, da zadosti vsem parametrom zveste reprodukcije zvoka. Frekvenčni obseg je omejen na 22 KHz, kar je še vedno nad zmožnostjo človeškega ušesa, odtod izhaja frekvenca vzorčenja 44,1 KHz (po teoriji dvakratnik obsega). Torej se vsaka sekunda analognega zvoka razdeli na 44.100 delov, ti „vzorci“ pa so potem kodirani s 16-imi biti. Kar pomeni, da je vrednost („glasnost“) vsakega vzorca zapisana z vrednostjo med 0 in 65500 (ki je 2 na 16. potenco). To razmerje pravzaprav predstavlja dinamiko, razmerje med najtišjim zapisom (1 bit) in najvišjo vrednostjo 16-ih bitov. Rezultat v decibelih je celih 96. Uveljavilo se je zmotno mišljenje, da je zvočni zapis, ki „pride“ iz CD predvajalnika „stopničast“, da ne ustreza izhodiščni analogni krivulji. To ne drži. Zapis na plošči je res „stopničast“, res so na njej zapisane digitalne vrednosti, a za izgladitev zapisa poskrbi obratni postopek oziroma elektronski sklop imenovan DAC, digitalno-analogni pretvornik. Ta iz digitalnega zapisa verno rekonstruira analogno ekvivalent. Odstopanja so odvisna od kvalitete DACa, bolj zahtevni audiofili kupujejo DAC posebej in zanj odštejejo precej denarcev.
prvi komercialni CD predvajalnik, Sony CDP-100 Zakaj potemtakem nekateri vihajo nos nad zvokom CD plošče? Obstaja več razlogov. Prvi je verjetno načelen - nič ne zveni bolje od vinilne plošče! Drugi razlog je prilagojen okus; ljubitelji vinilne plošče so se tega zvoka navadili. Gramofon je analogni, mehanski predvajalnik, zvok je odvisen od materiala in konstrukcije. Vse to dodaja tisto „toplino“ in „naravnost“ zvoka, ki je CD predvajalnik ne omogoča. Predvsem prva leta so CD plošče zvenele precej „hladno“, nekako pusto, tanko. Težavo so kasneje založbe začele odpravljali s končno obdelavo zvoka (remasterizacija) oziroma so povečevale glasnost posnetka do skrajnih meja. Običajno je tako, da poslušalci 'glasneje' enačimo z 'bolje'. Ker pa ravni zvoka v digitalnem svetu ni mogoče zviševati nad normirano vrednostjo, saj pride pri tem do enostavnega rezanja, se je začela t.i. „vojna glasnosti“ (loudness war). Postopek je znan že iz petdesetih let prejšnjega stoletja, digitalna tehnologija je omogočila kompresijo do skrajnih meja. Za kaj gre? V želji, da bi bil zvočni zapis slišati glasneje in da zgornja meja ne bi presegla skrajne vrednosti, se vsi tišji deli zvočnega spektra ojačajo (odzveni, odmevi, harmoniki...). S tem se poveča volumen zvoka, maksimalna vrednost pa ni presežena. Obenem se zmanjša dinamika, saj so najtišji zvoki močno ojačani, medtem ko najglasnejši ostajajo na isti ravni. Porušeno je naravno razmerje, a kaj, ko se tako skompresirana glasba sliši glasneje in navidezno bolje. Izmerili so, da v nekaterih skrajnih primerih na CD zapisana rockovska ali elektronska glasba nosi le še okoli 10 dB dinamike. Zelo podobno je skompresiran zvok TV reklam, zvok preprosti kriči čez vse meje naravnih proporcev.
Zvočni zapis na CD plošči je torej šel iz ene skrajnosti v drugo, pravzaprav so šele v zadnjih letih založbe le prisluhnile glasu audiofilov in remasterizacija se je začela, vsaj večinoma, izvajati bolj subtilno. Prilagojena je dinamiki, ki jo omogoča CD plošče, v mnogih primerih se končna obdelava zvoka celo prilagaja nosilcu oziroma formatu (vinil, CD ali mp3). Šele sedaj so audiofili zadovoljni z zvokom na CD ploščah, priznavajo, da se zadnji remaster The Beatles na CD sliši že skoraj tako dobro kot vinil. Oziroma, mejo kvalitete nosilca določa najboljši posnetek, ki ga lahko slišite na vinilu, CD ali kako drugače. Za vse, kar se sliši slabše, je kriva prejšnja obdelava zvoka.
Mimo razlik v tehniških karakteristikah, vinilna plošča ponuja obilo drugih možnosti, vključno z razkošnim ovitkom. Ploščo je možno predvajati z drugačno hitrostjo, kot je predpisana, lahko jo vrtimo nazaj, skrečamo, zapisi so lahko zaključeni sami vase, stran vinilnega albuma je lahko zgolj porisana... Večino tega pri CD plošči odpade, so pa nekatere prednosti; zapis je daljši, vse do 80 minut, se pravi, da na en CD zapišemo glasbo v dolžini dvojnega vinilnega albuma, ne da bi ga bi bilo treba obračati. Zapise je možno skriti spredaj, pred prvim „vidnim“ zapisom, še večkrat so bonusi skriti na koncu, po nekaj minutah tišine. CD plošča naj bi bila tudi manj občutljiva na poškodbe in med predvajanjem na tresljaje, a le do neke mere. Vemo, da opraskan CD rad preskakuje, sčasoma slabše izdelane plošče porumenijo ali pa se vrhnja, aluminijasta folija preprosto odlepi. Velika prednost CD medija se je pokazala nekoliko kasneje, ko so se pojavili zapisljivi CD nosilci...

Kaseta
Tu vmes se je zgodila še vsaj kaseta. Leta 1963 jo je na trg poslala firma Philips. Na začetku ni konkurirala vinilni plošči, močno se je razmahnila z razvojem tehnologije, predvsem ko so se pojavili prenosni kasetofoni in ko je bilo mogoče na kaseto zvok posneti tudi doma. Zvok kompaktne, analogne kasete je v večini primerov slabši od vinilne plošče. Kvaliteta zvoka magnetofonskega traku je namreč odvisen od hitrosti vrtenja traku in njegove širine. Trak v kompaktni kaseti je neprimerno ožji od trakov v snemalnih studiih, in tudi vrti se počasneje. Bila pa je kaseta priročna, možno jo je poslušati v avtomobilu, v walkmanu, na prenosnih kasetofonih in mini glasbenih stolpih. Prav tako je bila izdelava kasete cenejša od izdelave vinilnih plošč, posledično je bila nižja prodajna cena. Nenazadnje so si izdajo posnetih kaset lahko privoščile majhne, neodvisne založbe, če ne kar posamezniki, ki so tako sploh imeli možnost distribucije lastne produkcije. Nekatere sub-kulturne scene so se širile v mednarodno prostor prav s pomočjo kaset.
Ko so je razširilo domače presnemavanje glasbe na kasete, je glasbena industrija v drugo občutila krizo. Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja je namreč izdajanje plošč začel ogrožati radio. Britansko fonografsko združenje (BFI) se je kasetnega piratstva lotilo s sloganom Home Taping Is Killing Music. Brez posebnega učinka. Predvsem v prostorih, kamor njihova roka pravice ni segla, je kasetni piratstvo veselo cvetelo.
Kaseta je bila res priročna, imela pa je vrsto pomanjkljivosti. Relativno velik šum so kasneje audiofili reševali z reduktorji šuma, ki so dinamiko povečali tudi za 20 dB, imeli pa so stranske učinke. Iskanje posameznih pesmi na kaseti je bilo mukotrpno dejanje. Trakovi kaset slabše izdelave so se radi navijali okoli koleščka kasetofona, zapis je z leti slabil, izginjali so visoki toni (frekvence), itn. Večino teh težav je rešila digitalna audio kaseta (DAT), ki se nekako ni prijela, saj je v domove že prišel CD.

mp3
Naslednji velik korak pri digitalizacije glasbe je nastopil s stisnjeno zvočno digitalno datoteko, zloglasnim mp3. V začetni fazi svetovnega spleta je bila hitrost prenosa datotek še dokaj omejena. Če bi preko klicne povezave želeli prenesti zvočni zapis v kvaliteti, kot je zapisana na CD plošči (zapis wav, 16 bitov, 44,1 KHz), bi to lahko trajalo več ur. Obenem so bili računalniški diski, na katere bi zapisovali zvočne datoteke, omejene kapacitete ali relativno dragi. Podobno velja za prve spominske kartice, USB... V nemškem inštitutu Fraunhofer so po dolgih letih testiranj in eksperimentov leta 1992 patentirali zvočni zapis mp3, ki je pri desetkrat manjši velikosti zapisa omogočal solidno zvočno kvaliteto. Pri standardni, triminutni pop pesmi je razmerje približno 30 proti 3 MB. Pri klestenju podatkov, ki so bili za končno kvaliteto manj pomembni, so se naslonili na več teorij, nekatere so stare že več kot sto let. Skratka, pri pretvorbi iz wav v mp3 se zgodijo nepopravljive in nenadomestljive izgube, vendar pa so ti izgubljeni podatki tisti, ki najmanj vplivajo na našo zaznavo glasbe (na primer, odstranijo se zvoki, ki so „skriti“ za glasnejšimi pasažami itn). Tu pa je potrebno vedeti še vsaj dvoje – kvaliteta zapisa mp3 je najprej odvisna od bitne hitrosti, ki običajno sega od 128 do 320 kb. In drugič, kodiranje zapisa mp3 ni povsem standardizirano, kar pomeni, da z uporabo različnih programov dosežemo različno kvaliteto tudi pri isti vrednost bitne hitrosti! Programerji lahko kodiranje prilagodijo določeni glasbeni zvrsti in pri isti bitni hitrosti izboljšajo posnetek. Razlika med bitno hitrostjo zapisa wav (1400 kb) in osnovnim kodiranjem mp3 (128 kb) ogromna in hitro prepoznavna. S hitrejšimi povezavami v internet in cenitvijo zapisljivih medijev, se je bitna hitrost mp3 datotek povečevala in danes praktično vsi kodirajo pri najvišji vrednosti 320 kb. Ta že omogoča kvaliteto, ki je na večini naprav, ki se danes uporabljajo za poslušanje glasbe, ni mogoče ločiti od kvalitete posnetka na CD plošči. Razen, ko je na delu psihologija...
Mp3 je spremenil marsikaj. Ne le omogočil izmenjavo zvočnih datotek preko interneta, tudi poslušanje glasbe se je preselilo na računalnik in na prenosne naprave. Zapis na računalniškem disku je nadvse praktičen, dokler poslušalec vsaj približno skrbi za urejenost datotek. Hitro iskanje posameznih pesmi in preskakovanje med njimi in po njih, je prišlo v splošno navado. Internet nas je razvadil, da moramo imeti vse pri roki, takoj. Glasbe in informacij o njej ni potrebno več iskati po trgovinah in časopisih, vse je oddaljeno le nekaj klikov. Obenem je mp3 postal naslednji žulj pri delovanju glasbene industrije, ki se je tako lepo okrepila z izdajanjem CD plošč. Dokler se niso najprej pojavili zapisljivi CD nosilci, na katerega smo presnemavali originalne CD plošče brez izgube kvalitete. Mp3-jev ni potrebno niti „peči“ na CD. Ko jih pretočimo z medmrežja ali zripamo s CD plošče, jih predvajamo na razno raznih napravah. Napster je konec 90-ih let ponujal obširno zbirko mp3-jev kar na svojih strežnikih. Po prepovedi Napsterjeve ponudbe, so se digitalne datoteke začele ilegalno izmenjevati neposredno med uporabniškimi računalniki, brez centralnega strežnika, in tako je nadzor težje izvedljiv. Ni pa nemogoč. Ponudniki internetnih storitev imajo pregled na prometom in v mnogih državah se vsaj strežniki s torrenti že zapirajo. Tudi privatne tožbe so že dobljene.
V vsakem primeru se je poslušanje digitalnih datotek zelo razširilo. Po mp3 so se pojavili še drugi formati, še bolj izpopolnjeni, pri istih bitnih hitrostih ponujajo boljšo kvaliteto zvoka, a mp3 se je že tako razširil, da ga podpira praktična vsaka naprava za digitalno reprodukcijo zvoka.

HD (high definition – visoka ločljivost)
Tehnologija se nezadržno razvija. CD plošča, ki je bila v času nastanka mali tehnološki čudež, je dobila številne naslednike. V video svetu je to DVD (digital versatile disc), ki pri isti dimenziji 12 cm in z zmogljivejšim laserjem pri odčitavanju vdolbin, zmore neprimerno višjo kapaciteto zapisa (8,7 GB proti 700 MB). Na DVD je možno zapisati za 2 uri kvalitetnega video zapisa in več vzporednih zvočnih kanalov. Ker tudi to ni bilo dovolj za zapis visoko-ločljivega videa, se je uveljavil še bluray plošček enakih dimenzij in s kapaciteto 52 GB podatkov. Slika z bluray ploščka je neprimerno boljša kot na primer s stare VHS video kasete. Zakaj ne bi potemtakem izboljšali kvalitete reprodukcije glasbe, ki se od začetka sedemdesetih let ni bistveno izboljšala? Pravzaprav se je ravno s predvajanjem mp3 na cenenih predvajalnikov poslabšala.
Če se je izboljšala slika na domačih TV sprejemnikih, zakaj se ne bi še zvok na glasbenih predvajalnikih? V analognem svetu kaj več kot ponuja vinilna plošča, skoraj ni mogoče, razen morda z magnetofonskimi trakovi, ki pa imajo vrsto praktičnih pomanjkljivosti. Preostal je podoben razvoj, kot ga je naredila video tehnika. Razširili bi karakteristike digitalnih zvočnih datotek preko 16 bitnega kodiranja, ki ponuja dinamiko 96 dB in šli bi na višje vrednosti vzorčenja od 44,1 KHz, kar bi razširilo frekvenčni razpon zvočnega zapisa. Vzporedno sta se pojavila dva zvočna nosilca, ki omogočata zvok v višji kakovosti; SACD (super audio CD) in DVD-Audio. Razlike so v načinu kodiranja, vendar se v podrobnosti ne bi spuščal, oba formata sta tako ali tako obstala v stranskem rokavu. Res so zapisi na obeh formatih v boljši kakovosti kot na običajni CD plošči, a sta zahtevala poseben predvajalnik. To težavo je pred kratkim odpravila bluray audio plošča, saj je možno zvočni zapis predvajati na vsakem bluray predvajalniku. Obenem je možno izbirati različne opcije zvočnega toka, od stereo in prostorskega zvoka, od običajne kakovosti do višje resolucije. Zelo verjetno se niti bluray audio ne bo prijel. Vemo, da se nezadržno bliža konec obdobje nosilcev zvoka, zvočne datoteke se večinoma shranjujejo in poslušajo z računalnikov in drugih podobnih naprav.
Povezave v internet še vedno niso brezmejno hitre in spominske kartice imajo omejeno kapaciteto. Nekaj prihranimo s stiskanjem datotek, vendar tako, da obenem ohranimo vso kvaliteto posnetka. Nestisnjen zapis wav (ali PCM – pulse code mode) je možno skrčiti tudi brez izgub informacij. Sicer ne tako efektno kot izgubarski mp3, ampak nekje na 60% prvotne velikosti je možno wav stisniti v FLAC (free lossless audio codec) datoteko brez izgub. Kar pomeni, če bi FLAC pretvorili nazaj v wav datoteko, bi bila ta povsem identična prvotni. Wav je pravzaprav dokaj razkošen zapis, tudi če kodiramo tišino, za to porabimo 16 bitov na vsak vzorec. Teoretično potrebujemo samo enega...
Zavestno sem se omejil na brezizgubni kodek FLAC, saj postaja najbolj razširjen. Zelo se je uveljavil s pomočjo storitve Bandcamp, ki omogoča različne opcije nakupa posnetkov, tudi take, kjer kupec sam določa ceno. FLAC ima še to prednost, da omogoča tudi višje vrednosti vzorčenja in kodiranja, in nenazadnje je mogoče v tej obliki zapisati prostorski zvok, ki se v glasbeni sferi ni prijel, iz podobnih razlogov, kot se ni že kvadrofonska vinilka. Skratka, ideja za stisnjen zvočni zapis v HD tehniki je dobila realno osnovo, uveljavlja se 24bitna/96KHz FLAC datoteka ali taka vzorčena s frekvenco 192 KHz. Nekatere založbe in specializirani posredniki že nekaj časa ponujajo tovrstne glasbene datoteke. Ponovno se krešejo mnenja o slišni razliki, kot so še vedno prisotne dileme okoli razlike med vinilko in CD ploščo. Vzorčenje pri frekvenci 96 Khz omogoča zapis do višine tona 48 Khz, kar je visoko nad slišnim pragom. Zagovorniki tovrstnega postopka trdijo, da se te visoke frekvence vseeno nekako „čutijo“. Ampak, če jih je pri snemanju s posebnimi mikrofoni še mogoče zajeti in posneti, kako jih bodo predvajali domači ojačevalniki in zvočniki, ki so omejeni na slišni frekvenčni spekter? Kodiranje s 24 biti omogoča dinamiko 144 dB, kar močno presega sposobnost naših ušes. Obenem so starejši glasbeni posnetki zapisani na magnetofonske trakove, ki spet ne ponujajo več od 90 dB dinamike. S sodobnimi digitalnimi postopki je resda mogoče do določene meje zmanjšati vpliv šuma, a to ne gre v neskončnost. Nekateri manj stari posnetki so posneti že na računalniški disk ali DAT, a zelo verjetno zgolj v 16 bitni tehniki. Tega drugače kot umetno ni mogoče povečati. Vendar tehniške karakteristike govorijo zase in ponudniki glasbe v HD tehniki nam bodo po vinilki in CD plošči še tretjič prodali isto glasbo. Zadaj stojijo tudi proizvajalci predvajalnikov, ki podpirajo HD zvok, večinoma so to medijski streamerji ali bluray predvajalniki, ki streamanje podpirajo. Neil Young trdi, da se je z zvokom v HD kvaliteti v glasbo vrnila duša in nam zraven ponuja predvajalnik Pono.

Pono
Neil Young je bil dolgo časa skrivnosten. Govoril je o novem formatu, ki bo glasbi vrnil dušo. Poslušanje stisnjenih, okrnjenih datotek je ubilo glasbo, je pravil. Večina je ugibala, da Neil s svojo ekipo dejansko razvija nov kodek, nov format, ki bi bil konkurenčen ne le mp3, ampak celo FLAC in drugim brezizgubnim kodekom. Ampak tu pravzaprav ni kaj dosti izumljati. Studijski posnetki so danes večinoma kodirani s 24 biti in vzorčeni s frekvenco 96 Khz. Kasneje, za potrebe prenosa na CD ali v mp3, se te vrednosti ustrezno prekodirajo. Torej, če želimo ponuditi/ohraniti polno kvaliteto studijskega posnetka, je dovolj da ga pretvorimo v datoteko FLAC v HD kvaliteti. Potem je vse odvisno le še od predvajalnika.
Pri lansiranju Pono predvajalnika je bil Neil Young izjemno uspešen. V enem mesecu je s prednaročili (Kickstarter) zbral dobrih 6 milijonov dolarjev od zahtevanih 800.000. Za napravo, ki je v prednaročilu stala 300 dolarjev, se je odločilo dobrih 18.000 naročnikov. Dobili so jo decembra leta 2014. Za zamudnike je 100 dolarjev dražja.
Ko je Neil Young dejansko razgrnil „skrivnost“ predvajalnika Pono, je bilo jasno, da ne bo nobenega novega kodeka. Pono je zgolj predvajalnik, ki omogoča predvajanje digitalnih datotek v polni studijski, HD kvaliteti, do 192 Khz. Resda je Pono namenjen predvsem predvajanju FLAC datotek, ampak iz praktičnih razlogov zna predvajati tudi drugače zakodirane datoteke, vse navzdol do mp3. Ne dvomim, da je Pono predvajalnik sestavljen iz kvalitetnih sklopov, a za popoln izkoristek bo nanj potrebno priključiti vsaj kvalitetne slušalke ali ga priključiti na soliden domači sistem. Oziroma, kvaliteta sistem je določena z najslabšim členom. Kaj pomaga visokokvalitetni predvajalnik, če naj priključimo cenene slušalke?
Če ne drugega, je Neil Young s svojim predvajalnikom spodbudil razprave o poslušanju glasbe. Očitno ni edini, ki je bil razočaran nad padcem kvalitete glasbenih zapisov in ustreznih naprav. Prodaja vinilnih plošč se zadnja leta vztrajno povečuje, in ne kupujejo jih le tisti, ki so z njimi rasli, ampak mnogi mladi (v maniri naravnega medgeneracijskega prepada pravijo: „Ta stari poslušajo cedeje, mi bomo vinilke“). Upam le, da gramofona ne priključujejo na telefon...
Šalo na stran, ampak poslušanje glasbe se je preselilo na pametne telefone, prenosnike, tablice, medijske predvajalnike... Obenem se je hramba glasbe preselila ne le na računalniške diske in domače strežnike, ampak naravnost v „oblake“. Konec koncev, si predstavljate to grozo, ko en dan prižgemo računalnik in se na ekranu pojavi le napis „disc error“. Mala katastrofa pa je, če podatkov z okvarjenega diska ni mogoče več rešiti. Na njem so ostali posnetki, zripani z originalnih CD plošč, po možnosti vrednih raritet, ki jih ni več mogoče najti ali so težje dosegljivi. Kot bi vam ukradli celotno zbirko plošč ali bi vam ta zgorela!
Prihodnost je že tu, ali vsaj pred vrati. Pretočnost. Storitev niti najmanj ni nova, prvi ponudnik glasbene pretočnosti je bil Rhapsody, ki je že konec leta 2001 ponujal v poslušanje glasbene datoteke preko interneta po želji. Za mesečno naročnino. Takih in podobnih ponudnikov je v svetu vse več. Nekateri so podobni internetnemu radiu, poslušalec izbira le žanr, ne more pa izbirati posameznih pesmi. Nekatere je možno poslušati le s povezavo v internet, nekateri dovolijo tudi prenos datotek na naše naprave. Lahko izbiramo kvaliteto zvoka, višina naročnine je odvisna še od reklam, ki jih vključijo v ponudbo... V idealnem svetu nam ne bo potrebno nobene glasbe hraniti doma, vse bo na dosegu naših predvajalnikov kjerkoli, kadarkoli. Sliši še predobro, da bi bilo res. Kajti nekateri se preprosto ne gredo te igre. Od pretočnosti imajo največ ponudniki storitev in glasbene založbe. Avtorjem glasbe kapne na račun komaj kaj denarcev. Damon Krukowski iz skupine Galaxie 500 se je izpostavil med prvimi. Trdi, da so trije avtorji pesmi Tugboat za 7.800 predvajanj preko storitve Pandora prejeli celih 21 centov plačila. Vsak 7 centov. Spotify je bil bolj dobrohoten, za nekaj manj predvajanj so plačali dober dolar.
Goldmund Reference II, 
najdražji gramofon na svetu Obenem pretočne storitve zaenkrat ne zagotavljajo posebej visoke kvalitete. Le ponudnika Qobuz in Tidal (slednji edini tudi za Slovenijo) ponuja pretočnost v standardni CD kvaliteti. Drugi večinoma ponujajo kvaliteto od 320Kb navzdol, tak upad pa se na boljših predvajalnikih že pozna. Tudi zato se nekateri slavni izvajalci ne gredo te igre in pri ponudnikih pretočnih storitev ne boste našli posnetkov Metallice, The Beatles, Led Zeppelin... Ti še vedno verjamejo, da njihovi ljubitelji zahtevajo več.

Prigoda kot sklep
Naj sklenem z resnično prigodo, staro tri desetletja. Nedelja popoldan je, dogaja se nekje na jugu naše bivše skupne domovine, v kasarni nekdanje JNA. Medtem ko audiofil doma sestavlja najboljši možni sistem za reprodukcijo glasbe, menjuje kable, testira podloge za gramofon, nastavlja odjemno dozo, meri optimalno razdaljo med zvočniki, ojačevalnik je obvezno na lampe, se v kasarni posluša Radio Čačak. Posluša se ga na prenosni tranzistorski sprejemnik, zadaj je pripeta velika baterija, okrog radia in baterije je prelepljen lepilni trak, kar čez zvočnik. Ko zapoje Lepa Brena, je glasnost nastavljena na najvišjo vrednost. Radio samo še hrešči, a to nikogar ne moti. Pojejo z Lepo Breno, padajo v trans. Medtem se naš audiofil samo frustrira, pri nobeni kombinaciji opreme, naj bo vredna več tisoč nemških mark, ne pride do umišljene popolnosti zvoka. Razočaran je in potrt.
Zdi se mi, da je imel podobno prigodo v mislih Neil Young, ko je v pradavni snemalni kabini, direktno v vinilno matrico, snemal album A Letter Home. Zvok je obupen, duša neizmerna.

Se dopolnjuje...

(Rock Obrobje, prva izdaja: maj 2014)

Janez Golič