AKRON/FAMILY
Set 'em Wild, Set 'em Free
(Dead Oceans, 2009)
Čas bi že bil, da bi se Akron/Family usidrali, našli svoj slog in posledično svoje občinstvo. Ne, njihov nemirni duh še kar vznemirja in pušča vrsto dvomov. Dih jemajoča virtuoznost in eklektična zmes žanrov se lahko hitro prevedeta na zgolj izkazovanje veščin, »avtentičnost«, tako čislana tudi v freak-folkovskih krogih, je pod resnim vprašajem. Akron/Family so predvsem koncertna skupina. Nastopajo praktično brez odmora, še studijska snemanja so opravili kar v mestih, kjer so nastopali med turnejo, kar je že terjalo davek. Predlani jih je zapustil Ryan Vanderhoof, ostali pa so se odločili nadaljevati kot trio, kar se na novih studijskih posnetkih zbranih pod imenom Set 'em Wild, Set 'em Free niti najmanj ne čuti. Takoj uvodni zapis Everyone Is Guilty je nadvse radoživ, kar razgrajaški. Akron/Family ne kažejo znakov utrujenosti, ne pomanjšane zasedbe. Predvsem kažejo na širino izraza, tudi ko se spustijo v skoraj plesni funk to zveni kot njihova »osnovna«, opredeljujoča dejavnost. Pa ni. Njihov glavni humus je še vedno amerikana, iz te so zrasli, se učili, uglaševali tradicijo z lastnimi nameni. Večina pesmi je lepo uglašenih, harmonično bogatih, izvedba odlična, a še vedno živa. A kaj bi Akron/Family brez odklonov? Uglajenost so prepustili precenjenim Fleet Foxes in The Leisure Society, sami sledijo izostrenemu instinktu za manj očitne podrobnosti.
Na ovitku je ameriški zastavi vse zvezdice odnesel orkan. Tak je pogled skupine, ki je pred in po opustošenju orkana Katrina dodobra prekrižarila Združene države. Akron/Family so na lastni koži lahko občutili razpon ameriških nasprotij prej in potem. Najbolj očitno so ga uglasbili v osrednji skladbi albuma, v skoraj osemminutni Gravelly Mountains of the Moon, kjer se iz barrettovske izkrivljene pripovedi spustijo v komaj nadzorovan hrup, ki kar ne poneha. Kot vmesni predah sledi verjetno najbolj uglajena skladba na albumu Many Ghosts (oprl sem se na mnoge duhove, da vam povem svojo zgodbo…), za njo pa takoj spet disonance in hrup in kričanje v MBF, ki ne more biti več le dodaten dokaz drznosti, temveč trdovraten, vztrajen komentar o stanju v ameriški družbi. V njihovem primeru še toliko bolj zareže, ker je umeščen v večinsko idilično sredino. Potem je jasno, da idilični prizori predstavljajo nasprotje; Akron/Family jih ne le poveličejo in idealizirajo, ampak opozarjali in cinično komentirajo, držajo ogledalo in izpostavljajo lažne podobe…
Ne morem se znebiti občutka, da bi Akron/Family z lahkoto, brez naprezanja ponudili lepo zaokroženo, elegantno tradicionalistično rock muziko, katere uspeh skoraj ne bi smel izostati. Ampak, a bi bili potem še oni?
(Muska, julij-avgust 2009)
Janez Golič
