Evropa brez Evropejcev
Aleš Debeljak
Založba Sophia, Ljubljana, 2004 str.219

Razpon delovanja dr.socioloških znanosti Aleša Debeljaka je izredno pester. Objavil je šest knjig pesmi in devet knjig esejev, prevedel izbrane pesmi Johna Ashberyja in sociološko uspešnico P.Bergerja in T. Luckmanna, je urednik več literarnih antologij. Svoje znanje razdaja kot izredni profesor in predstojnik Centra za proučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Kot novodobni intelektualec, univerzitetni profesor, pesnik, dandanašnji pa v javnosti vse bolj znan kot prozaist, esejist in zaradi svoje vsestranske razgledanosti, priljudnosti in popularnosti iskan sogovorec in intervjuvanec raznih medijskih oddaj. V pričujoči knjigi je podal svoja razmišljanja o novo nastajajoči tvorbi današnjega trenutka – Evropi.
Evforičen sprejem Slovenije v klub (i)zbranih v Evropski uniji je iztočnica, ki v veliki meri pogojuje nastanek knjige s simboličnim naslovom Evropa brez Evropejcev (smo bili prej Evropejci brez Evrope, ali kakor zna to »strupeno« zabrundati Fallacijeva, nekoč sem se v Ameriki predstavljala kot Evropejka, zadnjih deset let pa zgolj kot Italijanka…).
Avtor začenja knjigo z globoko evro – skeptično držo, kar v bistvu niti ne čudi, saj je odraščal v političnem sistemu komunizma (rojen leta196l), v državni tvorbi bratstva in enotstva. Prav ta je bila zavestni proizvod elit, načrtno izdelan za to, da bi zagotavljal lepilo družbenih vezi v mnogo narodni, več kulturni in mnogo verski skupnosti, ki pa je razpadla v krvavih vojnah. Tudi tu me Debeljakovo sestavljanje skepse močno spomni na razmišljanje Oriane Fallaci, ki jo spomin ponese v lastno otroštvo, v obdobje leta 1938, obdobje nastajajočega fašizma in kasneje krvavega obračuna 2.svetovne vojne. In teh spominov se tudi ona ne more otresti in ne more pozabiti. Debeljak to lepo poimenuje tovrstne predpostavke so sestavni del moje kulturne prtljage. Misel potem razširi v človekovo pripadnost skupnosti. Toda vseeno, vojna, ki je razdejala Jugoslavijo je najbolj vplivala na generacijo, ki je v njej odraščala in posredno na zaznave in kritični premislek. Debeljak prostodušno priznava, da v resnici tudi njemu ni docela jasno, za kaj pri evropskem združevanju pravzaprav gre. Odgovore je našel pri sintezi spoznanj piscev, ki jih ceni in ki so mu na nek način razsvetlili določena vprašanja. Takoj zatem pa se po 'pomoč' zateče v zgodovino, saj nam poznavanje preteklosti lahko pomaga pri zamišljanju prihodnosti. Ali kot to romantično zapiše avtor, gre preprosto za še eno iluzijo, ki se ji nočem odpovedati. In prav ti vdori lastnega mnenja, odpiranje lastne duše pri tako resnih vprašanjih, dajejo Debeljakovemu pisanju tisti tako prepoznavni avtorski, rahlo pesniško navdahnjeni jezik, prežet z neštetimi prebliski iz otroštva, kulture, umetnosti, krute realnosti ekonomije in njene današnje nasilne globalizacije. Debeljak se spretno spogleduje z avtobiografskimi anekdotami, kakor tudi z zgodovinskim orisom in sklicevanjem na poudarke iz mednarodne »debate o Evropi«.
Novonastajajočo tvorbo, po maju 2004 razširjeno z novimi članicami, še vedno poganjajo države zahodne Evrope, ki so »družina« zase. Pomembni temelji, ki omogočajo bolj povezano unijo, so po avtorjevem mnenju: prvič ekonomističen, drugi temelj se tiče tega, kaj je Evropa in kje se njeno ozemlje neha, tretji temelj vidi v skupnem mentalnem okviru, ki bi zavezoval kulturno in državljansko zavest vseh evropskih posameznikov in skupnosti. Evropska unija, ki živi od formalnih procedur, pogajanj in kompromisov v iskanju skupnega dobrega, je danes pred veliko nalogo: izumiti mora nov politični red. Debeljak uspešnost nove Evrope ne pogojuje s federacijo ali konfederacijo, ključno vprašanje ni niti to, ali bo partner ali izzivalec Amerike. Bistveno vprašanje vidi v tem, ali bo evropska javnost res še naprej zaupala lastnim elitam, da bodo sprejemale velikopotezne in drage odločitve v imenu celotne populacije. Avtor EU priznava, da je danes sicer res gospodarska in varnostna skupnost, ki pa po drugi strani še ni uspela izoblikovati skupnih struktur občutenja, skupnih navad srca in skupnega smotra. Eno pomembnih ovir pri vzpostavljanju svobodne in enotne Evrope v mentalnem okviru predstavlja prav krhkost skupne pripovedi, medtem ko tako oviro v političnem okviru predstavlja neupoštevanje etničnih manjšin, kajti prav slednje so najboljši dokaz kulturnega bogastva. V zgodbi evropskega združevanja je kriterij kulture postal (in ostal) drugotnega pomena, kljub določenim težnjam po vzpostavitvi in usklajenosti politik nacionalnih kultur (razni krovni programi, dotacije, štipendije, skupni projekti…). Na tem mestu Debeljak kritično izpostavi neprijetno odsotnost pomembnosti teže, ki jo ima kultura za evropske posameznike in narode prav v okviru obstoječe Evropske unije in njenih teles. Sam namreč zastopa stališče, da kultura le težko istočasno nastopa kot gospodarski dejavnik in notranja vrednota. Specifično na slovenskem primeru kulture v zadnjih desetih letih izpostavi vso plehkost in dirko za dobičkom, ki pustoši tudi na kulturnem področju. Izredno pronicljiv je še posebej v poglavjih, kjer se odpirajo vprašanja kulture, umetnosti, religijoloških razlik, kulturnega populizma, stiskalnice tržne niše ali v poglavju Prostori kozmopolitizma, kjer izbije na plan Debeljakov kredo, močno napojen iz njegovih estetsko umetniških referenc. Tu lahko ponovno beremo njegovo fascinacijo nad številnimi pisci, umetniki, med drugim je tu na prvem mestu pisatelj Danilo Kiš. Njegova dela so mu nudila oporo za prepričanje, da je možno hkrati ostati zvest prvotnim pokrajinam osebne geografije in zgodovine in obenem negovati vezi z globalnimi kulturnimi gibanji. V Kiševi kozmopolitski viziji in refleksiji je avtor našel pogum, da se poskuša upreti tako nacionalističnemu bolščanju v lastni popek kot tudi dobrovoljnemu neoliberalnemu sanjarjenju o »globalnem državljanstvu«.
Branje Debeljakovih knjig ima vedno (še) dodaten čar. Svoje refleksije skoraj po pravilu preplete s številnimi zanimivimi referenčnimi viri, tako da imaš včasih ob branju občutek, kot da sodeluješ na kakšnem vročem tematskem večeru, bereš, primerjaš mnenja, skorajda že sodeluješ v dialogu. Tema, ki jo ponuja v branje in razmislek je ta trenutek resnično vroča in še posebej aktualna. Nadvse priporočam v branje.

(Primorska srečanja, 2004)

Varja Velikonja