Lanski sneg
eseji o kulturi in tranziciji
Aleš Debeljak
Založba Aristej, Maribor, 2002

Aleš Debeljak je izredni profesor na katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani, kjer vodi tudi Center za religijske in kulturne študije. Pri mariborski založbi Aristej so se odločili za izid njegove knjige z dvoumnim naslovom Lanski sneg.
Pričujoči eseji so nastajali v zadnjem desetletju slovenske državne neodvisnosti, v desetletju vojn v razpadli Jugoslaviji, v desetletju ogromnih družbenih in političnih preobrazb. V obdobju, ki ga popisuje, je avtor odrasel, prvi tekst iz leta 1992 je pisal še brez redne službe in samski, zadnji teksti s konca leta 2001 (nekakšen javni dnevnik, ki je izhajal na straneh sobotnega Dela) s svojo osredotočenostjo na družino nazorno ilustrirajo spremenjeni status pisca.
Vsebino refleksij je avtor razdelil na štiri tematske sklope, ki mnogi že v naslovih poglavij (Čudoviti izgubarji, Moj privatni Balkan, če naštejem le najbolj simptomatična) asocirajo na popularno kulturo, na vsebine, ki jih Debeljak zelo rad vmeša v svoja razmišljanja o vsem. In to mi je pri njem najbolj všeč. Ta njegova naravna razgledanost, bistrina duha, prepletanje in iskrenje misli, idej in ne nazadnje, vse skupaj preveva samosvoja pesniška pisava. Proza, ki pulzira v pesniškem ritmu. Med izbranimi tematskimi sklopi velja poudariti prvi esej, ki se ukvarja s položajem in vlogo pisatelja v postkomunističnih družbah v tranziciji.
Lanski sneg je torej zbirka esejev, svojevrstnih avtorskih dokumentarnih poročil, ki skušajo s pesniško govorico občasno zapeljevati bralko, bralca. V tem primeru lahko govorimo o eseju kot intelektualni pesmi. In v konkretnem primeru lahko z beleženjem sprememb avtorjevega spoznavnega očišča opazujemo tudi spremembo širših socialno - zgodovinskih in kulturnih okoliščin. Objavljeni teksti so bili večinoma pisani za domače in tuje kulturne revije, zbrani v knjigi pa so večinoma izdatno razširjeni, poglobljeni in predelani.
Umestitev v čas in prostor esejev o kulturi in tranziciji predstavlja neko temeljno eksistencialno obzorje, v katerem se je odvijala avtorjeva sprememba prioritet. Objavljeni eseji iščejo identiteto slovenskega kolektiva v času, v katerem tudi kontinuiteta, obstojnost in trajnost kulturne produkcije na Slovenskem ne igra več osrednje povezovalne funkcije. Debeljak gre v svojih razmišljanih še naprej, ko se sprašuje, k čemu lahko prispevajo eseji, če pa se njihov smoter izčrpava ravno v tem, da skušajo zaščititi kulturo kot osrednji prostor samouresničitve. Nobeno naključje ni, da se nekaj novejših esejev izrecno ukvarja z razmerjem med religiozno in umetniško obliko izražanja, ali pa, med vrsticami izhaja iz nuje po celovitosti izkustva, ki ga v imenu svobode ponujata oba omenjena načina totalnega prisvajanja sveta.
Esej, v katerem Debeljak briljira s svojo intelektualno bistrostjo, je nedvomno Moj privatni Balkan (ki v hipu prikliče film Gus Van Sainta Moj mali Idaho), v katerem med drugim spregovori o vlogi in položaju intelektualcev, o poziciji literarnega esteticizma, o iskanju luči razuma v novem temnem veku. Odgovornost intelektualcev, ugotavlja avtor, leži v pronicljivosti odkrivanj in doslednosti analize aktualnih družbenih vprašanj. Natanko v tem kontekstu skuša delovati tudi Debeljak sam. Njegov kredo se je napajal pri prepričanju, da so esejistični komentarji, intelektualna kritika in dejavni angažma v ožjih pisateljskih, kakor tudi v širših nacionalnih pretresih samoumeven del njegove eksistence. O tem nenazadnje pričajo preštevilni intervjuji v praktično vseh medijih širom po Sloveniji in širše. Ali kot sam to najbolje razloži, za dejaven stik so potrebni načini osebnega angažmaja, iztegnjena roka socialne solidarnosti in čustvena sposobnost vživetja. Vse našteto so odlike, ki Debeljaka še posebej označujejo, pa tudi agresivnost v nastopu, opozarjanje z razlogom, na lastna minula knjižna dela, tako esejistična kot pesniška. Tudi v esejih v Lanskem snegu večkrat opozori na določene ugotovitve, ki jih je nekoč sprejel, opozori na najudarnejše tekste v knjigah, ki jih je napisal. Pri Debeljaku se zdi, da noben trenutek, nobena misel, ni izgubljena v vetru, nič ni zaman, izredno pragmatično uporabi svoje izsledke, ki jih včasih časovno prilagodi novim razmeram, času, prostoru. Odpuščam mu ta njegov prepotrebni in razpozavni ego, ker me kot bralko razoroži drugje, to je z uporabo izrazoslovja. Razmišljam, od kod ta empatija do njegove občutljive pisave, je to zgolj zaradi intelektualne, literarne živahnosti ali gre tudi in predvsem za generacijsko bližino, ki jo pogojuje tisti, že tolikokrat rečeni slogan bili smo premladi za hipije in prestari za punkerje.
Glavna odlika knjige Lanski sneg je nedvomno nenavadna globina Debeljakove načitanosti, ki se meša z živim občutkom nagajivosti. Gre za poživljajoče potovanje po prostranih prerijah kulturnega prizadevanja, v katerih nezadovoljneži in avtor sam artikulirajo lastno grenkobo, včasih komičnost in sentimentalen pogled na bližnjo preteklost. Kdor hoče pisati atraktivno, sicer lahko navidezno začne iz nič, a ga bo kmalu pogoltnila past vedno enega in istega. Kdor pa se zaveda, da ni mogoče pisati mimo, ampak le skozi velike pisce svoje dobe, se bo s tem avtomatično osvobodil slehernega strahu pred vplivom, kakor to imenuje Harold Bloom. Esej, dojet kot »gola individualna skušnja«. Debeljakova pisava je taktna, bistra in prodorno učena. Esej, ki po svoji drži in izredni intelektualni bravuroznosti še posebej izstopa, je nedvomno Politika skupnosti in utopija, kjer te avtor prepričljivo zapelje v mreže lastnega pogleda na VSE. Sam priznava, da je provokativno pritegnil v izvajanje politiko skupnosti, ki jo je povezal z utopijo. In to predvsem zato, da se ne bi z navdušenjem popolnoma in v celoti predali sodobni ekstazi komunikacije, užitku v nakupovanju, v poljubnem konstruiranju začasnih, zasilnih entitet kot še edine možne oblike emancipacije, kakor nas prepričujejo teoretiki življenjskih stilov.
Včasih, ko berem, predvsem pa takrat, ko skušam prebrano skozi kritično refleksijo zliti na papir, se ulovim v mislih, da je moje navdušenje nad pisci, kot je Debeljak izjemno. In recenzija takšne knjige ne more biti drugačna. Impresiven je namreč miselni pretok kulture, književnosti in zgodovine, ki ujet v eseje slika avtorjeve misli. Saj veste, esej, ki daje prav toliko substance osebnemu vtisu kot filozofski kategoriji. Esej kot senzibilni komentar dogodka. Sama v domačih medijih zelo pogrešam takšno pisavo, ki je močno razširjena tako na vzhodu kot na zahodu.
Debeljakove kritike in misli zbrane v zborniku Lanski sneg sproščajo, saj so pisane neformalno in obenem teoretično poučno s spoštovanja vredno, očarljivo, eklektično energijo. Branje pomeni skrajni užitek, gledano bodisi iz čisto literarnega zornega kota ali zgolj pragmatično, kot koristni nasveti, ki ti približajo svet tokrat rahlo prekrit z lanskim snegom.

(Primorska srečanja, 2002)

Varja Velikonja