MARC ALMOND
Sin Songs, Torch And Romance DVD
(Demon Vision, 2005)

Marc Almond je prav v zadnjih letih začel s posebno revizijo lastnega početja. Predvsem »vizijo«. Rad bi se nam pokazal, v različnih lučeh in pogledih. Namreč, Sin Songs, Torch And Romance je že njegov šesti koncertni DVD (kmalu bo dohitel Bjorkovo), ki s posnetki datirajo v novo tisočletje. Glede na njegovo razvejano dejavnost oziroma različne pristope, si to lahko privošči brez pretiranega ponavljanja. Koncertni DVD Soft Cell je zgodba zase, samostojni koncert iz Berlina je, na primer, minimalističen, Marc poje le ob spremljavi klavirja, koncerta iz dvoran Astoria in Union Chapel sta že bolj »ta prava«, saj ponujata zanesljiv niz hitov ob ekstravagantnem showu.
Pod imenom Sin Songs, Torch and Romance je Marc Almond lani julija priredil serijo koncertov v londonskem gledališču Almeida. Že sam prostor, manjših, skoraj klubskih razsežnosti, je narekoval poseben program, namenjen tistim ljubiteljem, ki so pripravljeni slediti manj znan repertoar. Ker Marc Almond tega programa ni izvajal drugje, je izdaja na DVD toliko bolj opravičljiva. Kaj šele vsebina!
Koncert je v grobem razdeljen na dva dela. V prvem Marc najprej opravi s predstavitvijo aktualnega albuma Heart On Snow, prvih sedem pesmi je torej kar priredb ruskih tradicionalnih, ljudskih pesmi. Ker so bile pesmi za ploščo vse posnete z ruskimi glasbeniki, in ker si Marc le ni mogel privoščiti, da bi jih vse prepeljal v London le za nekaj nastopov, je uporabil kar trakove in pel z njimi na playback, Kot priznava v dodanem intervjuju, petje na playback le ni tako zelo enostavno, še posebej ne pri pesmih brez poudarjenega ritma in takrat se je moral zanesti na dobro poznavanje vseh prehodov in timinga. Za avtentičen vtis poskrbijo še projekcije na platno nad odrom, in edini ruski gost, harmonikar Igor, ki v duetu z Marcom preprosto briljira. Tak prehod iz otožnosti v nebrzdano poskočnost lahko prikaže le ruski glasbenik.
Prehod iz »ruskega« sklopa v del, ki je v najširšem smislu navdahnjen s šansonom, Marc izkoristi za krajšo napoved, ki je skupaj z odzivom občinstva dober prikaz njegovega statusa. »Večina pesmi, ki sem jih napisal v zadnjih letih, je temačnih, pokvarjenih, polnih odvisnosti od drog, prostitucije, smrti, osamljenosti, nesreč, solz, tragedij in tako naprej. Zato sem razmišljal, da bi nocoj predstavil druge vrste pesmi, bolj pozitivne (smeh iz občinstva), in sploh naj bi se na koncu vse izšlo srečno (še več smeha). Ampak vmes so se kar same prikradle pesmi polne tragedij, temačnosti… (huronski smeh).« Ne, Marc nima veliko izbire, v očeh svojega zvestega občinstva je pevec »s slabim koncem«.
Za vpogled v njegove najzgodnejše vplive, se mu na odru pridruži številčnejša zasedba. Marc na popelje v skrivne kotičke svoje duše, povsod tam, od koder je sestavljal lastno identiteto. Lonely Go Go Dancer (osamljenost), The Slave (popolna predanost), Tenderness Is A Weakness (pretirana občutljivost) in proti koncu še izjemno domišljen niz priredb, od Reedove Caroline Says, preko Bowiejeve Rock'n'roll Suicide (sklene se z verzom »You're Not Alone«), ki že napeljuje na Brela in prvič se Almond spoprime z njegovo Amsterdam, torej prvo Brelovo pesmijo, ki jo je slišal na Bowiejevi plošči! Prvi del sklene avtorska Catch A Fallen Star, nedvomno Almondov odgovor na Ziggya Stardusta.
Drugi del (vmes naj bi bil krajši odmor, ki na DVD traja le nekaj sekund) uvede razkošna uspešnica A Lover Spurned, saj v prejšnji uri Almond poslušalcem skoraj ni privoščil sprostitve. Zato pa nadaljuje z nočnim sprehodom po »jazzovskih« klubih petdesetih let, večinoma spet kar s priredbami sumljivih vsebin. Hustler's Tango, Go To Hell, Satan's Child, Suicide Saloon je le nekaj naslovov, ki sami zase povedo dovolj. Glasbeno se Almond drži manjše zasedbe, nekaj pesmi odpoje le ob spremljavi akustičnega basa ali kitare, klavirja… Ob poudarjeni krvavo rdeči osvetljavi daje vtis, da se vse skupaj res dogaja nekje globoko spodaj. In ob koncu sprehoda – presenečenje. Po strogem izboru res nihče ni pričakoval Strangers In The Night. V vsebinski kontekst se resda prilega, ampak pesem je vendarle obrabljena. In roko na srce, ol' blue eyes Frankie jo je odpel precej bolje!
V Marcu Almondu še vedno ždi nekaj preračunljivosti. Na njegov, resda poseben koncert, so še vedno lahko zašli poslušalci, ki so želeli slišati katero od njegovih uspešnic. Ni jih hotel razočarati. Say Hello, Wave Goodbye, resda v akustični preobleki, in energična Sheherezade, skleneta dvourni nastop. Ni kaj, nad obiljem glasbe po trajanju, po raznovrstnosti in končni prepričljivosti, se ne bi smel pritožiti noben, vsaj bežni ljubitelj Marca Almonda.
(Muska, julij 2005)

Janez Golič