AMERICAN MUSIC CLUB
San Francisco
(Virgin, 1994)
American Music Club so s svojo novo ploščo predočili enega redkih načinov, kako iskreno osebno izpoved predstaviti širšemu občinstvu, s tem da so ohranili vso prepričljivost zgodnjih izdelkov. Termini kot iskrenost, poštenost in predanost so po vseh teh letih mletja popularno glasbene mašinerije že izgubili izvorni pomen, brez samozavedajočega občutka vpletenosti v tržne odnose preprosto ne gre več. Mark Eitzel, nesporni vodja zasedbe, se tega še predobro zaveda. Intimne misli so bile na prdhodnih ploščah zavite v klavstrofobično zvočno podobo, z neizživetimi vokalnimi linijami in besedili, ki so nasprotja reševala s prikritim cinizmom. Le redko so AMC z glasbenimi prijemi izpeljali svoje zamisli v zaokroženo celoto, vse prevečkrat jih je instinkt vodil v neobdelana zvočna polja. Vseeno so AMC že zaradi vse bolšje obvladljivosti inštrumentov sčasoma izoblikovali njim lasten slog, ki sicer mnogo tega dolguje tradiciji ameriškega rocka, a to jim daje potrebno toplino in življenskost. Potrebne izkušnje je skupina nabirala z nastopi širom sveta in šele v neposrednem soočenju z vsem, kar je Eitzel že prevedel v svoje pesmi, mu je prineslo novih spoznanj. Plošča San Francisco zveni tako neverjetno sveže, skoraj optimistično, da kar čutimo, kako so se AMC otresli nekaterih nepotrebnih bremen. A prekoračevanje nasprotij ostaja glavni vir inspiracij Marka Eitzela, le da se soočenja vršijo na zdrav, vitalen način. Glasba sama je vzporedno postala odprta, neposredna, z osvobajajočimi refreni in zaokroženimi aranžmaji. Ravno domiselnost pri ustvarjanju razpoloženj, v okviru razpoznavnih glasbenih kodov, je glavna odlika vsake kreativne prakse. Na album San Francisco je skupini American Music Club uspelo izvorno potrebo po izražanju in premišljen odnos do lastnega početja združiti v celoto, ki ji v času na silo ustvarjenih trendov skoraj ni najti primerjave.(Tribuna)
Janez Golič
