AMERICAN MUSIC CLUB
Love Songs For Patriots
(Cooking Vinyl, 2004)

Kako poučno! Ko so kritiške hvale dosegle vrhunec in je podlegla celo velika založba Warner ter vzela pod okrilje klubsko skupino American Music Club, je bil to zanjo obenem začetek konca. Navkljub znatnemu vložku v skupino, se ta nikakor ni hotel povrniti kaj šele oplemenititi, naj si je celo pri NME zapisalo, da je Mark Eitzel najboljši še živeči pisec pesmi. Pod pritiskom hvale in kapitalsko usmerjene založbe so American Music Club pristali celo na snemanje videospotov, ki jih MTV zaradi zvočne in vizualne neustreznosti ni predvajala. Nekako osramočen je Mark Eitzel po dveh albumih za Warner leta 1995 razpustil skupino in se zavezal, da bo poslej deloval samostojno in še bolj v senci.
Zarečenega kruha se poje največ, pa tudi čas je zacelil rane oziroma slabe spomine. In kako poučno, danes z isto glasbo, ki se v desetih letih ni bistveno spremenila, velikim založbam ne prideš niti do vrat. Nič hudega, glavno je, da so American Music Club spet skupaj, albuma pa navkljub slabotni promociji in distribuciji tudi ni težko najti. Nekaj klikov po netu, pa je… Da so American Music Club spet skupaj in da so posneli svoj najbolj angažiran album, se je vmes skoraj moral zgoditi še enajsti september. Vse, kar se je zgodilo potem, je zahtevalo odziv občutljive, pacifistične duše, kakršna Eitzelova zagotovo je. Verjetno je prav zato ob sebi potreboval celo skupino; ljudi, ki ga razumejo in se medsebojno dopolnjujejo. Eitzel sam ne bi zmogel potrebne silovitosti, zmore kvečjemu neizživet bes, še v najbolj žolčnih pesmih je v krču, ni zmožen sprostitve, vedno obstane en korak pred… Tu nastopi spremljevalna skupina. Pritegne natanko tam, kjer je potrebno, ne ustraši se popačenih tekstur ne disonantnih brkljarij, drugje, ko gre za občutljive izpovedi, se spet umakne v ozadje. Zgolj spremlja Eitzelovo izvajanje.
Če se American Music Club niso prebili na površje sredi devetdesetih let, se ne bodo niti danes. Na albumu Love Songs For Patriots ni nalezljivih pesmi, teh melodij si ni mogoče požvižgavati, so le preveč zapletene, oziroma jih zaplete Eitzelova interpretacija, ko lovi lastne izmuzljive občutke. Naj se bere še tako obrabljeno, ta album je preprosto preveč pošten in avtentičen, da bi zadovoljil večino.
Eitzel svojih prepričanj ne deli naokrog na pladnju. Ovija jih v metafore, naj si jih pojasni vsak zase in po svoje. Že samo verz »dolarji polzijo kot pepel iz srca domoljuba« znotraj skriva več namigov, kaj šele celotno besedilo šest minut trajajoče Patriot's Heart, središčne pesmi albuma, ki že sama približa končno oceno albuma proti čisti desetki.
(Muska, oktober/november 2004)

Janez Golič