THE ANGELS OF LIGHT
Everything Is Good Here/Please Come Home
(Young God Records, 2003)
Žalostno po svoje, a če iščemo avtorje, ki so se zavestno odločili, da bodo povsem samostojno izpeljali celoten proces snemanja, produkcije, objave in promocije lastnih del, potem jih najdemo predvsem med starostami. Med tistimi, ki so že izkusili dobre in predvsem slabe plati popularno-glasbenega posla, in se nazadnje odločili za vztrajanje na lastni poti (Foetus, Lydia Lunch, Mike Patton, nazadnje še Blixa, ki je zapustil The Bad Seed in z Einstürzende Neubaten tudi založbo Mute).
Michael Gira zagotovo sodi med te. In zagotovo mu ni lahko, saj pretekle zasluge pomenijo premalo (zanj in za druge), da bi na njih lahko brezskrbno gradil nadaljno kariero. Končno je zavestno razpustil skupino Swans, tudi da (si) dokaže, kaj lahko naredi s povsem novo zasedbo in glasbo, ki se v veliki meri odreka preteklosti.Vendarle, po dveh studijskih albumih ohlapne zasedbe The Angels Of Light, se je tokrat na trenutke približal 'stari' frenetičnosti, nepopustljivem zaničevanju telesa uglasbljenem skozi repeticijo celotnega ansambla. To ni več nasilno pulziranje v istem ritmu do popolne izčrpanosti, njegov dirigentski napotki so vse bolj popustljivi, spremljevalni zasedbi omogoča razmah preko navideznega notnega črtovja z (nekdaj nepredstavljivimi) vložki bendža in ustne harmonike. No, to so le spogledovanja na daleč, celoten vtis blizu vrhunca pripeljanega zvočnega toka je še vedno globoko v področju značilnih sporočil Michaela Giraja.
Po drugi strani se ni odrekel vase zazrti plati svojega početja, najevidenteje prikazanega prav na prvih dveh albumih The Angels Of Light. Takrat je spravljivejši, nenavadno miren, skoraj sladkoben, le v odtenkih zadrhti glas od vseh moralnih izzivov utr(u)jenega moža. Še vedno mu uspe iz sebe iztisniti lepljivo melodijo, in to po ničkolikokrat uporabljenem vzorcu. Še všečneje bi jih izpeljal, če se ne bi strogo držal vnaprej napisanih besedil.
Redkokdaj prej, če sploh kdaj, je kakšna plošča Michaela Giraja zvenela tako naravno, neposredno iz njega, kakor zveni Everything Is Good Here/Please Come Home. Otresel se je zunanjih pričakovanj, morda javne podobe umetnika, ki se vedno razda do zadnje biti… Tokrat je najbolj on sam, brez kakršnekoli prisile. Zato naslov albuma ni naključje, in tudi stol z naslovnice se kaže kot prošnja, naj se (ona) vrne v staro domačnost doma.
(Muska)
Janez Golič
