THE ANGELS OF LIGHT
We Are Him
(Young God Records, 2007)

Če že kradeš, kradi najboljšim, glasi priporočilo tistim, ki imajo težave s svežim, avtorskim pristopom. Michael Gira se tega zelo dobro drži, »krade« najboljšemu – sebi.
Ne vem, če je bil to njegov namen, ampak tokrat je Michael preprosto le združil dobršen del tistega, kar je že izkazal na prejšnjih štirih albumih in pol kot Angels Of Light in meje razširil še z okusom po Swans in nekaj zafrkljivimi trenutki akustičnega solističnega albuma. Res celoten razpon, kar ga je sploh zmožen. Hiphop plošče od njega menda ne gre pričakovati.
Najprej je ploščo We Are Him nameraval posneti podobno kot prejšnjo Sing Other People, le z Akron/Family kot spremljevalno zasedbo. Ti so izredno prilagodljiv ansambel, v kar smo se lahko prepričali tudi s koncertom pri nas, a nekatere pesmi so zahtevale popravke. Michael Gira je zahteven ustvarjalec, predvsem do samega sebe, pesem mora zveneti natanko tako, kot si zamisli. Če so tokrat nekatere pesmi potrebovale nekaj več pogona, tistega ekstatičnega naboja iz časov Swans, je skoraj moral vpoklicati še vsaj Billa Rieflina (ex Ministry, R.E.M.) in Phila Pulea (ex Cop Shoot Cop). Drugje je potreboval spremljavo ženskih glasov, v sproščeni, kar plesni Sunflower's Here To Stay pridejo prav pihala Davida Mosesa (ex Alice Donut), v stopnjujoči, na blues naslonjeni sklepni skladbi Starcrasher blesti Christoph Hanh (že član Swans). Ker pa več ni nujno bolje, ponekod Michael ne potrebuje drugega kot svoj markantni, pripovedni bariton in nekaj osnovnih akordov na akustični kitari, in odpre se ves njegov poetični svet: »Če bi stal na skali, na robu morja, in bi razširil roke, bi dahnil/a vame«? Kot da se ni že stokrat dotaknil skrajnosti in pogledal onkraj dobrega in zla…
Pravzaprav kontemplativne skladbe tokrat zvenijo prepričljiveje. V treh vajah iz moči in repeticije se pokažejo obrisi nedoslednosti – neizenačen prispevek vokala in naknadno nasnetih aranžmajev, kar Michael, pošten kot je, obrne sebi v prid. Glas mu slišno peša, posledica mazohističnih naprezanj v Swans, vendar ne pozna umika. Staranje je zanj užitek. Raje se razgali v lastni nemoči, izpostavi slabosti in doseže tesnoben občutek nepolne izživetosti. Kar je vedno želel, pripeljati očiščenje do zadnje stopnje, a nikoli stopiti čez.
Čeprav je vse že tolikokrat preigral in izpovedal, Michael Gira tokrat po daljšem času zveni navdahnjeno. Saj ne, da bi bile prejšnje plošče slabe, če ne drugače, Michael sodi me tiste, ki samo odprejo usta in že je to pretresljiva izkušnja, a znotraj tega se sčasoma pokažejo pomembne razlike. Ali avtor išče navdih, ali navdih najde avtorja? Nekaj se je skoraj moralo zgoditi, nekaj, kar ga je premaknilo, spodbudilo, izostrilo čute… Zdi se, da tokrat ni veliko razmišljal, kaj in kako, ampak so pesmi same prihajale iz njega. Le izvedbe so natančen izris teh prvotnih impulzov. In nenazadnje, večina pesmi ohlapno »govori« o nezmožnosti vživljanja in razumevanja na splošni ravni. Tokrat Michael to izpostavlja tako s svojim visokim poetičnim jezikom kot s strogimi zapovedmi. Plošča bi lahko nosila kar naslov Empathy.
Le največji se po nekaj sušnih letih še vrnejo v vsej svoji veličini. Michael Gira je eden teh.
(Muska, september-oktober 2007)

Janez Golič