Esej: Angleška nova scena

Piano Magic ENTUZIAZEM BREZ MEJA

Izvajalcem na razvitem glasbenem trgu v bistvu ni nič lažje. Industrija zabave se še kar širi in zahteva svoje, konkurenca je hujša kot kdajkoli prej. Izdanih plošč (naslovov) je trikrat, štirikrat več kot pred desetimi leti, a prodaja stagnira. Kot protiutež noremu pehanju za uspehom se tudi v središču glasbene industrije dogaja nekaj povsem nasprotnega - obstaja niz izvajalcev, ki jim gre v prvi vrsti za zadovoljevanje lastne kreativne sile, morebitni komercialni uspeh je izven njih.


Praktično vsi izvajalci, ki jih v kreativnih sferah popularne glasbe razglašamo za pomembne, če ne celo kultne in legendarne (vrsta je sila razvejana, skorajda nepregledna, zato le nekaj ključnih imen - Velvet Underground / Lou Reed, Stooges / Iggy Pop, Suicide, Kraftwerk, Joy Division, Nirvana, R.E.M., Nick Cave … ), so si v svojih pionirskih začetkih utirali pot skozi številne nastope v klubih in z izdajanjem plošč pri majhnih založbah. Šele z leti upornega delovanja, morda tudi s kančkom prilagajanja množičnemu glasbenemu okusu, so bili deležni zasluženega priznanja in končno komercialne potrditve. Običajno je tako, da nove generacije inovativnih glasbenikov iščejo navdih prav v manj popularnh, neprilagojenih delih svojih vzornikov, tam, kjer je bil raziskujoči duh močnejši od igranja na zanesljive karte. In tudi sami na začetku ustvarjalne poti običajno spregovorijo z najbolj svežim, inovativnim, pa čeprav še okornim in ne do konca izdelanim glasbenim jezikom. Kot da tehniška perfekcija in do konca izpiljen zvok kaj pripomoreta k sami kakovosti glasbe, kvečjemu obratno. Vsaj ko govorimo o deviantnih smereh, ki jim pogojno še lahko rečemo rock, z vsemi možnimi predponami in drugimi opisnimi oznakami. Navkljub vsem možnim mešanjem žanrov in raznorodnim sodelovanjem se v geografsko ograjenem okolju zrcalijo posebnosti, ki jim izvajalci ne morejo, ali pa tudi nočejo ubežati. To velja tudi za Veliko Britanijo in še posebej za Anglijo, za katero se ni zaman prijel sinonim Otok. Je svet zase, in tamkajšnja pop in rock glasba je zadnjih 40 let v svetu pomenila vsaj toliko kot ameriška. Razvila je lastne posebnosti, ne toliko vpete v korenine popularne glasbe, temveč gradi na melodičnosti in poudarnememu videzu. Tu večina 'neodvisnih' ni nič boljša kot 'veliki', različna so le izhodišča. Temu vzajemno pripomorejo še glasbeni mediji na Otoku, ki kar tekmujejo v odkrivanju novih upov britanskega pop-rocka.
Med nepregledno množico v isto smer stremečih ustvarjalcev se vedno najde nekaj izjem. Še v enotnem negodovanju nad stanjem v glasbi sredine sedemdesetih let začinjenim z odzivom nad trdo roko železne gospe Thatcherjeve, so se iz punkovskega izbruha prav kmalu razvila široka paleta glasbenih snovanj, nekaj prav diametralno nasprotnih. Večina jih je kmalu poniknila, nošena le na krilih modnih prebliskov, druga, praviloma tista, odmaknjena od vsakodnevnega medijskega spremljanja, pa je delala naprej ne glede na pogoje in odzive. Naj si bodo kantavtorji ali avantgardni industrijski rock s Coil, Nurse With Wound, Tibet 93 in God na čelu, post-punkovskimi Wire, katerih člani še kar vztrajajo, podobno velja za Spacemen 3, Loop, Head Of David… In končno, v zadnjem letu se iz anonimnosti počasi prebija nova generacija angleških skupin, ki na svoj način sledijo principom samostojnosti. Nasilnemu povezovanju preko skupnih glasbenih interesov se branijo kar same, druži jih kvečjemu isto geografsko področje, samosvoj glasbeni izraz in pregledna zbirka z naslovom Will Our Children Thank Us?
Zgodi se, da je potreben en impulz, en splet okoliščin, ki iz anonimnosti potegne najprej eno skupino, skupaj z njo pa se lažje predstavijo sorodni izvajalci. Kot je Daniel Miller, lastnik priznane neodvisne založbe Mute Records, po dolgih letih 'klonil' in za osnovno celico svoje gramofonske hiše podpisal z novo skupino, Add N To (X). Kot pravi sam, se jim preprosto ni mogel upreti. In imel je kar prav, londonski kvartet je postal eden največjih med majhnimi. Zaradi relativnega komercialnega uspeha in kritiške naklonjenosti so pri Mute kmalu podpisali s še dvema 'sorodnima' izvajalcema, Echoboy in Appliance. Slednji so še pred prvim albumom prispevali zapis za kompilacijo Will Our Children Thank Us?, preko katere lahko sledimo še kopici novih raziskujočih skupin na Otoku. Ravno zaradi skupne predstavitve in tudi siceršnjega medsebojnega sodelovanja, bi jim lahko 'naprtili', da sestavljajo zaokroženo glasbeno sceno, pa karkoli to že pomeni. Vendarle… “Vse 'scene' so sranje, zgolj medijska pogruntavščina. Stavim, da nihče od izvajalcev na Will Our Children Thank Us? noče biti uvrščen v nekakšno sceno. Zakaj glasbeni kritiki ne razpoznajo vsake skupine kot posebne in samosvoje? Res ne vem…” je kar nekam užaloščeno odgovoril na moje vprašanje vodja zasedbe Piano Magic, Glen Johnson.
Rothko Podobno skrajno mnenje o nasilnem povezovanju novih angleških skupin ima Mark Beazley, eden od treh basistov v skupini Rothko: “Mislim, da Rothko ne pripadajo nobeni sceni. Posebno ne tako imenovanemu post-rocku, ki tako ali tako nič ne pomeni. Je samo nalepka, ki jo lepijo na skupine, ki so našle svojo pot prilagajanja različnim načinom ustvarjanja glasbe. Vse, kar nas povezuje, je samosvoj način dela. Zasedba treh basistov še vedno čudi poslušalce, ampak zame je to le glasba”.
Da bi se na široko izognili utrjenim referencam, večina dotičnih skupin igra instrumentalno glasbo, če pa se že poslužujejo vokala, je ta večinoma v vlogi dodatnega instrumenta. Tak razviden premik v ustvarjanju glasbe lahko opazimo pri triu The Wisdom Of Harry oziroma njihovemu vodji Peteu Astorju. Skozi osemdeseta leta je igral v skupini Weather Prophets, po njihovem razpadu pa je nekaj časa živel v Parizu. Morda je prav evropska glasbena 'mentaliteta' vplivala nanj, da se je oddaljil od korenin kitarskega rocka. Začel je eksperimentirati s semplarji in s pomočjo računalnika povezuje na videz nezdružljivo. Sam pravzaprav ne najde pravega vzroka drugačnih pogledov … “Na neki točki ustvarjanja sem se popolnoma zasitil z vlogo pevca/avtorja (čeprav sem bil mnogokrat hudičevo sam kriv za to). Ampak, ja, instrumentalna glasba je malenkostno bolj čustveno pogojena, vsaj čutim jo tako. Ne kot nek pijan solipsist, na katerega po nesreči naletiš na žurki”. Podobno razmišlja Mark Beazley, ki s svojimi Rotkho igra striktno instrumentalno glasbo. Zaenkrat. “Pravzaprav bo na našem naslednjem albumu slišati nekaj vokalov, ampak v splošnem sem razočaran, kako se običajno gleda na skupino; ni pomembno, koliko prispeva pevec, vedno je on središčna figura. Po letih tolerance želim sedaj narediti nekaj, kjer bo vsak član skupine v središču, ne le en sam. Obenem želim vključiti več stvari in nekaj tega so že prispevali različni pevci, didžeji in drugi glasbeniki. Želim, da bi se Rotkho razvijali”.
London je še vedno središče glasbenega poslovanja v Angliji in širše, tam imajo sedež poglavitne gramofonske založbe, tam je skoncentriran glasbeni tisk in radio. Kljub temu manj znanim izvajalcem, ki se za povrh ne prilagajajo večinskemu okusu, ni nič lažje. Tamkajšnji mediji jih večinoma spregledajo. “Vse je podvrženo temu, kar je 'in' in 'cool', in kar določajo ljudje, ki stojijo za gramofonskimi založbami. Pravo težo tvoji glasbi dajejo ljudje, ki so izven prevladujočega toka, nekateri didžeji in posamezni pisci, ki pišejo le o tisti glasbi, ki jo imejo radi. Neverjetno, ampak res. K sreči smo mi v položaju, ko lahko nastopamo izven Anglije, in to z velikim veseljem. Zaradi samega sprejema, zaradi spoznavanja drugih kultur, dostojnih honorarjev, dobrega zvoka na koncertu itn. Nepopularne skupine se v Angliji tretirajo kot drugorazredni državljani, kot gobavci”, se nad razmerami 'doma' huduje Glen Johnson. Nič manj prizanesljiv ni Mark Beazley, ki s svojimi Rotkho še malce težje najde pot do potencialnih poslušalcev, z glasbo brez izraženega ritma in petja: “Večina 'nove glasbe' (verjamem, da je zelo malo res nove glasbe) se pojavlja v mesečno izdanih revijah kot so Mojo, Wire, Sleazenation. Ne vem zakaj, morda se je tedniki bojijo. Zdi se le, da mesečniki vlagajo več entuziazma v glasbo kot tedniki, in bolje vedo, kaj se sploh dogaja v Angliji. Mesečniki prav tako niso obsedeni s 'scenami' ... Za pridobitev živih nastopov vsaj mi nimamo veliko težav, k sreči poznamo prave ljudi, ki nas radi povabijo. Zato pa je skoraj nemogoče priti do koncerta za skupino, ki začenja. Prav tako je težko priti na radio, posebej na Radio 1. Nas vrtijo le na lokalnem radiju, in nikjer drugje. Želim si, da bi nas, in upam da bomo izdali kakšno stvar, ki bo dovolj všeč radijskih urednikom, da nas uvrstijo v program, ampak v splošnem je težko priti na radio z inštrumentalno glasbo, še posebej, če ni ritmično poudarjena”.
Prav tako striktno instrumentalno glasbo igrajo Billy Mahonie, le da je njihova zasedba klasično rockovska. Manjko vokala nadomeščajo z domiselno igro dveh kitar, ki stalno sprehajata med solistično igro in ritmom. Tudi ostala instrumenta ne pristajata na običajno vlogo, ampak varirata osnovni ritem po samosvojih vzgibih. Ker so našli zavetje pri koliko toliko priznani založbi Too Pure, jim je ta priskrbela izkušenega producenta; Head je med drugimi že delal s PJ Harvey, in za povrh so bili deležni posebnega priznanja; njihov novi singel je natanko stota izdaja te londonske neodvisne založbe.
Kajpak ni nujno, da bi se mlade angleške skupine morale seliti v London, da bi jih kdorkoli opazil. Nekateri so prav s položajem na obrobju nadvse zadovoljni. Kot, na primer, trio Appliance. “Zato ker smo iz mesteca Exeter, nismo del londonske glasbene scene. Lahko delamo svoje stvari. Mi smo v svojem vadbenem prostoru, in London je 250 kilometrov stran. Kar pomeni, da nismo vpleteni… Igramo na dolgi rok, nočemo biti le eden od mnogih, in razvijati se želimo organsko”, zatrjuje Glenn Brooks, kitarist in pevec omenjene zasedbe.
Podobno velja za skupino The Experimental Pop Band, pa čeprav domuje v zadnjih letih tako izpostavljenemu Bristolu. Niso del glavnega toka dogajanja, raje se držijo ob strani in delajo svoje stvari. Davey Woodgate je že skozi osemdeseta leta vodil zasedbo Brilliant Corners in jo po treh albumih razpustil razočaran nad slabim odzivom tako poslušalcev kot medijev.
Pete Astor Morda se je položaj prav v zadnjem času tako spremenil, da je pred tremi leti spet postavil na noge glasbeno skupino, ki se zavestno ogiba enoznačnih opredelitev. Nekaj je k temu pripomogli večletno udinjanje po bristolskih klubih, kjer je Davey vrtel glasbo s plošč. Šele poznavanje raznolike glasbe in izkušnje v avtorskem izražanju so pripeljale do prepričljivega konglomerata idej na obeh albumih eksperimentalnega pop benda. Podobno raznorodno se predstavlja trio zavajajočega imena Scott 4, imajo namreč bore malo skupnega s Scottom Walkerjem oziroma z njegovim četrtim samostojnim albumom. So prej vezani na recentni eklekticizem, ki se vehementno sprehaja med countryjem in krautrockom, z vsemi možnimi vmesnimi postajami. Nemške legende so očitno še vedno neizčpren vir navdiha za marsikoga med dotičnimi… “Can so za nas pomembni že zaradi njihovega pristopa - zakaj bi odigrali deset tonov, če en sam povsem zadošča? Saj nam ne gre za izkazovanja veščin. Ali Neu! To gibanje, ta njihov zvok! The Doors so druga referenčna točka, tako nalezljiva glasba te kar posrka. Lahko se kar izgubiš v glasbi in to je zame najboljša stvar”, navdušeno razlaga glavne vzore basist Michael Parker iz Appliance. Podobne vplive bi lahko pripisali kvartetu Electric Sound Of Joy, ki se na prvencu poigrava s preprostimi analognimi klaviaturami in ritem mašinami, le mestoma v skoraj mehanični tek poseže rezek zvok električne kitare. Medtem ko Glen Johnson zavrača kakršnekoli glasbene vplive: “V glavnem filmi in knjige. Glasba drugih je lahko le slab zgled. Najboljšo glasbo so ustvarili ljudje, ki se niso ozirali na druge, od Beethovna do Aphex Twin”.
Medtem ko si pri nas vsak izvajalec (vsa čast izjemam) takoj želi izdati album, na razvitem tržišču kot angleško zagotovo je, še vedno vlada 'nerazumljiva' logika, da se mora izvajalec najprej potrditi s ploščami krajše minutaže, ki od poslušalca terja nekaj več truda in pozornosti. A zato v zameno nudijo več užitka. Ja, govora je o malih, običajno črnih okroglih kosih plastike, ki se polagajo na vrteče krožnike in se po njih zarezah prebija diamantna igla. Praktično vsi omenjeni v tem sestavku so se na začetku predstavili z malimi vinilnimi singli, sami ali v 'split' paketu. The Wisdom Of Harry so prvi album celo sestavili le iz posnetkov s singlov, nekateri so medtem postali že prava rariteta, medtem ko drugi dotični razmišljajo po svoje. Mark Beazley takole: “Nekaj zgodnjih posnetkov s singlov smo uvrstili tudi na album A Negative For Frances, ampak najraje držimo vse te izdaje narazen, posebej, če bi posnetek s singla na albumu preveč izstopal. Obenem ne bi rad oškodoval kupcev z enakimi verzijami komadov na različnih ploščah”.
Nekateri od omenjenih so si z vztrajnostjo le pridobili določen status, ki jim omogoča vsaj preživetje. Morebitni plus vlagajo nazaj v glasbo, saj jih kar nekaj vodi tudi gramofonske založbe, preko katerih omogočajo izdajo plošč skupin, ki res šele vstopajo na spolzek teren glasbenega udejstvovanja. Torej se nam za nove rodove glasbenih entuziastov na Otoku ni bati, imena novih, vsaj preverjanja vrednih skupin je vse več. Je pa res, da se boste morali za plošče skupin Pilote, Immense, Fonn, Beech Buggy, Sand, Broken Piano, Faultline potruditi malce dlje od prve trafike za vogalom.

Izbrana diskografija:
APPLIANCE Manual (Mute/Dallas)
BILLY MAHONIE The Big Dig (Too Pure)
ELECTRIC SOUND OF JOY Electric Sound Of Joy (Foundry)
EXPERIMENTAL POP BAND Homesick (City Slang)
NOVAK Novak (Kitty Kitty)
PIANO MAGIC Low Birth Weight (Rocket Girl)
ROTHKO A Negative For Frances (Lo Recordings)
SCOTT 4 Works Project LP (V2 Music)
STATE RIVER WIDENING State River Widening (Rocket Girl)
WISDOM OF HARRY Stars Of Super 8 (Matador)
RAZLIČNI IZVAJALCI Will Our Children Thank Us? (Foundry)
(vse 1999)

(Muska, 1999)

Janez Golič