Portret: ANIMAL COLLECTIVE

Njihov prvotni namen ni bil resno ukvarjanje z glasbo. Igrali so zase, za lastno zabavo, priključili instrumente na vse mogoče efekte, in zganjali psihadelične norosti brez začetka in konca. Odziv je bil temu primeren. Še na skupnih koncertih »alternativnih« skupin so naleteli na odpor velike večine obiskovalcev. Mnogokrat so iz kluba odgnali prav vse, do zadnjega. Vsi štirje člani kolektiva se poznajo že od malih nog. Sami trdijo, da so po naravi vsak svoj svet, glasba je le tisti medij, skozi katerega najlaže komunicirajo, pa čeprav v navidezni kakofoniji.
Niti niso trdna skupina. Jedro pravzaprav sestavljata Avey Tare in Panda Bear, le tadva sta prisotna na vseh ploščah in nastopih, poljubno se pridružujeta Geologist in Deaken. Niti ni mogoče določiti datuma uradne ustanovitve, saj so vadili in snemali na domače snemalne naprave, še preden so si sploh nadeli ime. Šele ko je Panda Bear za ovitek samoizdane kasete narisal skupino medvedov Panda, je sam dobil psevdonim in skupina ime.
No, to je bilo nekje daljnega leta 1992, in že takrat jim je bilo jasno, da s tako glasbo nimajo nobenih možnosti pri še tako obskurni založbi, da bodo morali, če želijo do plošče, to založiti sami. Uspelo jim je šele leta 2000, oziroma jima je, kajti album Spirit They've Gone, Spirit They've Vanished sta posnela Panda Bear in Avey Tare v duetu in ga založila pri lastni Animal Records. Ko se druščina družno seli v Brooklyn in že s prvim koncertom pade v ušesa šefu založbe Catsup Records, Robu Carmichealu, se jim ta ponudi za založnika naslednje plošče. Animal Collective so takoj izrabili priložnost, gradiva se jim je v dobrih osmih letih nabralo dovolj, da so takoj vstopili v studio in končali posnetke za album Danse Manatee. Prav zaradi hitre izvedbe plošča zveni kvečjemu manj izdelana od prvenca, še več je improvizacije na licu mesta, razpotegnjenih psihadeličnih potovanj v neznano…
Album je previdno izšel le v 300 kosih, kar ni niti najmanj ustavilo dejavnosti Animal Collective. Ko so našli somišljenike v Black Dice, še eni brooklynski grupi 'zunaj vsega', so naenkrat prišli do položaja, ko so lahko obredli Združene Države po dolgem in počez. A še vedno s praktično ničnim odzivom, pridušali so se, da jim celo v večjih mestih (Čikago, Seattle) ni uspelo zadržati ljudi v dvorani. Kajti, poslušalci so bili večinoma zmedeni, celo tisti, ki so jih poznali s plošč, na koncertu niso prepoznali 'znanih pesmi'. Saj jih tudi niso mogli. Animal Collective v živo vedno igrajo le novo gradivo, in šele ko se to skozi igranje dodobra utrdi, ga zabeležijo na nosilec zvoka.
Po dveh ploščah polnih nenavadnih zvočnih obdelav, Animal Collective za tretji album pripravijo obrat. Na verandi hiše njihovega prijatelja v Marylandu s tremi akustičnimi kitarami in tremi mikrofoni zajamejo pet daljših pesmi posnetih naenkrat, praktično v živo. Na najboljši način zajamejo lastno stanje v razmerju do okolja, v katerem so odraščali in ki jih je usodno oblikovalo. Še vedno pa Campfire Songs ni pomirjen folk album, le okleščen je 'umetnih' barvil, ponuja najčistejšo obliko akustičnega rituala na robu divljine.
V redu je, da se še najde kdo, ki verjame v početje nerazumljeno večini. Tu se skrivajo prave novosti, tiste, ki ženejo kreativno glasbo naprej. Animal Collective so naslednje založniško zavetje našli pri Car Park Records, oziroma jim je ta ponudila možnost ustanovitve podružnice, Paws Tracks. Nadzor nad lastno dejavnostjo v vseh razsežnostih ni le glavno vodilo Animal Collective, ampak nujno potreben smisel delovanja. Sami skladajo, snemajo, oblikujejo ovitke, in v idealnem položaju, ploščo tudi sami založijo. Kar se je zgodilo z albumom Here Comes The Indian, prav tako objavljenim lani. Le da je prej logično nadaljevanje plošče Dense Manatee kakor akustične Campfire Songs. Poslušalec namreč tokrat le nasluti koščke melodij, ujetih v metež disonantnih tonov težko določljivih izvorov, za povrh preoblikovanih s pomočjo vseh možnih procesorjev. Še pesmi, večinoma z vokalom kot vodilnim instrumentom, ne poznajo več delitve na kitico in refren. Petje je en sam katarzični krik, mestoma meditativno razpotegnjen, a nikdar zares ujet v oprijemljiv vzorec. Za povrh se vokal namenoma izgublja in spet prodre v ospredje, se meša z ostalimi glasovi, kar spet megli osnovni tok skladbe.
Če bi lahko odmislili vso zvočno štrenanje, se vendarle zdi, da je prav ta, osnovni tok znotraj zmešnjave zvoka, dovolj jasno začrtan. Morda so Animal Collective po nekem sebi zavezujočem pravilu, skorajda s podzavestnim občutkom krivde, zavračali 'normalno', skozi tradicijo folka in countryja oblikovano prezentacijo. Morda je bilo dobrih deset let prislovične norosti povsem dovolj, da ne potrebujejo dodatnega dokaza samosvojosti. Sedaj lahko neobremenjeno ponudijo prečiščeno obliko svoje godbe.
Tu nastopi nov založnik, angleška Fat Cat Records, ki je Animal Collective spoznala preko svojih varovancev Black Dice. Najprej je ponatisnila prva dva albuma v obliki dvojnega cedeja, zatem ponudila najboljše možne pogoje za snemanje in sploh celotno izvedbo projekta, albuma Sung Tongs. Ki sta ga spet posnela Panda Bear in Avey Tare sama, in po prvih taktih albuma je jasno, da sta onadva nosilca poglavitnih idej v Animal Collective. Večina pesmi ima dovolj trdno, oporno točko, okoli katere se pletejo vse mogoče domislice, ki pričajo, da sta Avey in Panda dobro seznanjena s potmi in stranpotmi popularne godbe z druge strani. V pomirjenih pasažah se približata bogatim vokalnim harmonijam Beach Boys, še raje pa zdrsneta v blodnje Syda Barretta in se glede na namen oprimeta vseh možnih sredstev. Primerjava s katerimikoli post-žanri bi bila vedno le približna, na mestu le kakor odmev nečesa, kar Animal Collective sicer poznajo, ničesar pa ne jemljejo za svoje. Čeprav je predloga tokrat zgrajena na akustičih instrumentih, bi vseeno moralo trajati še kakih 10 albumov v taistem prilagoditvenem tempu, da bi skupina prišla blizu ušesom oz. percepcije povprečnega poslušalca. Kajti spodaj še vedno stalno brbota elektronika, teksture se mešajo, glasovi so otročje razposajeni in se oglašajo kakor oddaljeni duhovi iz divljine, ki jim Animal Collective niti v Brooklynu ne morejo pobegniti. Le pravo džunglo so zamenjali za asfaltno, a njihov ritualni ples v svoji biti ostaja isti.
(Muska, maj 2004)

Janez Golič