Intervju: LITTLE ANNIE
Little Annie je vsestransko nadarjena umetnica. Pri založbi Tin Angel je pred kratkim izšel njen album Trace, pravzaprav prvi pod njenim imenom od leta 2007, ko je objavila Songs from the Coalmine Canary; sledil je leta 2013 album State of Grace, ki ga je izdala v sodelovanju z Baby Dee. Istega leta je založba Tin Angel izdala njen opojno humoren, privlačno spisan knjižni memoar You Can't Sing The Blues While Drinking Milk. Berete lahko še njen portret iz leta 2006 in intervju iz leta 2011.Trace je avtorski projekt. Little Annie je avtorica oziroma soavtorica dvanajstih žanrsko neujemljivih večnih skladb, melodije se vešče, neopazno, sublimno eterično sukajo med šlagerji, šansoni, jazz standardi in pop melodiko, ki ji je avtentično lastna. Prepričana sem bila, da bom na tej plošči na novo prenovila jazzovske standarde, toda izdelek je daleč od tega koncepta.
Album je produciral Jean Martin. Dobra polovica je bila posneta v Torontu z jazzovskim mojstrom Rynom Driverjem, tu so še glasbeni sodelavci iz tria Opal Onyx (v odlični, elektronsko podprti skladbi She Has a Way in z dubovskimi odmevi v eklektični Bitching Song) in veplastna koktejl balada Dear John, ki sta ju napisala s Paulom Wallfischem. V interpretaciji je Little Annie tokrat še močnejša, glas je nekoliko pridobil na jakosti, sama rada izpostavi, da jo je prav Ryn Driver vzpodbujal, da se bolj kot momljanju posveti in izpostavi petju. Skozi skladbe drsi z neverjetno svežino in pripravljenostjo na vse možne studijske trike in presenečenja. Različni sodelavci dajejo albumu mestoma pečat kalejdoskopske raznolikosti, toda kohezivna interpretativna moč Little Annie poveže vse skupaj v presunljiv in nadčasen glasbeni izdelek.
Odličen album Trace in prva dama newyorške boemske šole Little Annie sta seveda dovolj tehten izziv, da sem z Annie pokramljala. Berete lahko najin zapis iz septembra 2016.
Don't let this world/ tear you apart/ Don't let this cold world/ rip you apart... A capella intro in obenem prekrasno priporočilo poslušalcem, še kako prikladno za današnji čas. Besede so toliko bolj relevantne po enajstem septembru, pa me zanima, kako živiš ta nepredvidljivi čas sodobnosti, sprememb, tesnobe, strahu in teme?
Ne preostane nam drugega, kot da gremo naprej. V dobrih dneh koplješ globje po zunanjosti resnice in kritične misli, v dobri veri delaš to, kjer naj bi bila prisotnost razumnosti, občutek skupnosti, pravice, empatije in radikalne ljubezni in molitve. Na slab dan, jebi ga, ne berem novic, skrijem se pod odejo in molim; toda, gremo naprej in preslepimo, ukanimo te retorične glasove sovraštva in nezaupanja in dosežimo tiste, ki so izgubili volilno pravico z močjo, s katero nas ustrahujejo in manipulirajo. Prepričana sem, da lahko vsak z vsem tistim, kar je prinesel na svet, spremeni svoj prostor in posledično svet.
Don't you know, that the show must go on, dear John... zapišeš v drugi skladbi, kabarejsko zaviti, atmosferično zapeljivi pesmi, ki jo je posnel in produciral Paul Wallfisch, tvoj glasbeni prijatelj iz preteklosti, čudovit glasbenik. Kako sta se vidva pravzaprav našla in kako poteka to vajino glasbeno sodelovanje?
Spoznala sem ga preko Kida Conga Powersa in Sally Norvell, rada imam njegov način igranja in ljub mi je njegov duh. Paul je na nek način moj glasbeni dvojček, enostavno občutiva osnovni ton, tudi če ga tam sploh ni. To je težko pojasniti, recimo, da preprosto veva, da morava delati skupaj. Paul je darilo Boga, veliko se smejiva, kar je v bistvu najbolj pomembno; smeh je namreč mana iz nebes.
Zdi se mi zanimivo, da sta oba posebna gosta na poslovilni turneji skupine Swans. Kako je prišlo do tega?
Že zelo dolgo poznam Swanse, neskončno jih imam rada in oni poznajo Paula in najino skupno glasbeno delo in ja, bilo je čudovito. Skupaj z njimi bom spet marca 2017 in ganjena sem, da bom zraven. Občudujem jih.
India Song je posnetek, kjer si uporabila besedilo Marguerite Duras. Zakaj si izbrala njeno pisano besedo in kdo so pravzaprav tvoji priljubljeni pisci, igralci vseh časov?
V istoimenskem filmu je to pesem pela Jeanne Moreau in takrat sem jo prvič slišala. Težko bi izpostavila najljubše pisce, igralce vseh časov, ker se to spreminja glede na razpoloženje in obdobja. Nekateri igralci so recimo odlični v zgodnjih delih in potem ne več tako, drugi obratno, šele s časom postanejo veličastni. Veliko jih je, recimo igralci William Holden, David Oyelowo, Peter O'Toole, Giancarlo Giannini, Cate Blanchett, Giancarlo Esposito, Robin Wright, Steve Buscemi, Richard Burton, Michael Kenneth Williams, Helen Mirren, Peter Sarsgaard, James Gandolfini John Cazale, med pisatelji so tu F. Scott Fitzgerald, Truman Capote, Michael Herr, Jack Kerouac, James Baldwin, Carson McCullers, in številni drugi, toda seznam bi lahko jutri bil drugačen.
Kaj te navdihuje? Težko vprašanje, kajti že sama si tako inovativno unikatna, da je težko verjeti, da imaš tudi ti umetnice, ki te navdihujejo?
Bog in vse kar je ustvaril, serije spontane euforije, delo, ki prekaša popolnost, David Oyelowo v filmu Nightingale, genij, genij, genij. Delam ne glede na inspiracijo, pa znajo priti tudi dolga obdobja, ki ne obrodijo sadov in so pravo breme. Težavo prebrodiš, ko te navdahnejo pogum in heroizem ljudi, ki vsakodnevno vstajajo zjutraj in odhajajo na delo, heroji kot so sestre ali učitelji, ali pogum kot pri tistih nogometaših, ki so klečali ob prisegi zvestobi, navdihnil me je tudi komad Formation od Beyonce, ki jo poganja strah, da ne bi bila očarana.
She Has A Way je pesem, ki jo mirne duše lahko uvrščamo med vrhunce albuma. V bistvu je to študijski primer pesmi Little Annie, ki ne zveni lahkotno, takole na prvi posluh, toda hipnotično deluje na poslušalca. Preplet Opal Onyx vložkov, s poudarjenim industrijsko naravnanim pripovednim zvokom in tvojo estetiko in liriko so prignani do vrhunca. Toda zanima me, Annie, kakšna zgodba, kaj vse se v resnici skriva za zaveso? Kako pravzaprav nastajajo tvoje pesmi?
V bistvu je to konfrontacija samega procesa, včasih vznikne kakšna ideja in je lahko, kot otroške pesmice v tvoji glavi, skoraj izziv namesto pisanja. Toda večino časa je to le plenjenje skozi moje beležke, ali računalniške zapiske, kjer bom gradila na koščku ideje. Nekatere opazke so zapisane na starih pisemskih ovojnicah, težko berljive in včasih ponovno odkriješ, kaj te je v bistvu gnalo, da si si določeno misel, frazo, sploh zabeležil, potem dodaš riff, sledi ponovno dodajanje, popravljanje, spet piliš na novo. Skratka, vse skupaj zna biti prav mučen, težaven proces. Zvočni pobeg je v bistvu edina rima improvizacije, ki je lahko hit ali povsem zgrešena. Zdi se mi, da devetdeset odstotkov pesmi ne bo nikoli lahko posneti, dodajanje je zame odločilno.
Zdi se mi, da na tem albumu poješ drugače, glas je močnejši, tvoje pesmi in interpretacija so pravi gledališki nastopi, včasih dramatično zasukani, spet drugič pripovedno navdahnjeni. Kako skrbiš za svoj glas?
Zelo slabo, kadim, ne spim dovolj, počnem vse mogoče, da se izognem vodki in belemu alkoholu, predvsem vodki. Na turnejah se izogibam govorjenju vsaj par ur pred nastopom in ja, moj glas je v zadnjem času pridobil na jakosti. Mislim, da je pomagalo podvodno plavanje in kar je še bolj pomembno, zaupanje vase, kajti negativne sile bodo zjebale tvoj glas. V bistvu sem bila vedno samosvoja delovna muza, in nekateri tega preprosto niso dojeli, sprejeli in bodimo pošteni, že kot otrok sem zvenela bolj kot en star črnec, to je moj kadilski glas, ki ga nima vsak rad. Zaupanje v moje sposobnosti mora dejansko priti iz mene same, iz mojega samozaupanja, kajti zunanje vrednotenje pride in gre, pa se spet vrne. Skozi izkušnje sem prepoznala svoje šibkosti in močnejše plati in dognala, koliko dela je za to potrebno. Kajti večina garanja, ki pride zraven, je daleč od kakšne glamuroznosti. Toda potrebno ga je opraviti, kajti vsak album mora biti boljši od predhodnega v smislu sposobnosti in zmožnosti umetnika. Ker v nasprotnem primeru, v čem je keč? Podobno kot plesalcem tudi pevcem konstantno tiktaka ura, zato je vsakdanji izziv preprosto nuja. K sreči ne pojem soprana, problem so zobje. Neverjetno, kako se zvok spremeni, če recimo izriješ zob, tako da se moraš stalno spoprijemat tudi s telesnimi spremembami in kaj ti te sporočajo in narekujejo.
Trace, naslovna skladba albuma, je ena tvojih najlepših pesmi doslej, če ne najlepša. Kako težko jo izvajaš v živo?
Ja, zelo težko, to je soul pesem, zelo ranljiva sentimentalna pesem. Zase sem napisala ne tehnično težko, temveč čustveno zahtevno pesem. In harmoničnost je taka, da zahteva na odru optimalen zvok in ja, težko jo izvajam v živo.
Kakšni so tvoji načrti?Kako boš promovirala album, se lahko obetamo turneje?
Pri založbi Timeless Bolls iz Toulousa bo izšla moja knjiga risb in slik. Sodelovala sem pri albumu Ft producenta Hifi Seana, ki je pravkar izšla (16.9.2016). Gre za neko ubijalsko založbo, hecam se, Sean je posnel odličen album. In ja, zelo se veselim spomladanske turneje, marca in aprila 2017 s skupino Swans v Vzhodni Evropi, sama pa načrtujem turnejo v letu 2018. Sem v zaključni fazi številnih projektov, ampak o tem več, ko bodo stvari končnne. Razmišljam že o novem albumu, ampak to so stvari, kot sem ti že omenila, ki jih moram še dodobra pregnesti in v sebi predelati. Nisem zadovoljna, če se naslanjam samo na minulo delo, toda obenem, ne grem v izdajo nečesa novega samo zato, ker pač moram, oziroma bi morala, pa najsi bo to moje lastno delo ali priredbe. Vse mora biti okuženo na moj način, vedno moram dobro razumeti, kaj pravzaprav izražam in dokler ne pridem do konca boja, tega ne vem natanko.
Pred časom si se iz New Yorka preselila na Florido, v Miami. Pravzaprav se mi zdi, da se skoraj vsi moji znanci selijo iz NYC. Zakaj si se odločila za ta korak?
Včasih sem v Miami absolutno zaljubljena, to je noro mesto, kinetično, še vedno nekoliko skrivnostno, intrigantno, čudno je živeti v urbanem okolju, kjer nad tabo letijo jate pelikanov. Toda še vedno je vse preveč avtomobilov in vozniki vozijo kot nori. Prepričana sem bila, da bo to mesto veliko bolj naklonjeno peščem... včasih si želim, da bi imela majhen čoln, to bi bila nebesa... ha ha...
(Rock Obrobje, september 2016)
Varja Velikonja
