Portret: LITTLE ANNIE

Glasba, lirika in celotna zvočna slika novega albuma mi v tem trenutku prinaša tisti glasbeni presežek, ki ga v sodobni, popularni glasbi sledim in zapisujem že leta. Album je zrel, nepretenciozen, globok in na momente ravno prav sproščujoč; vključuje in spretno meša vse meni ljube glasbene žanre, je rokovsko sproščen, brehtovsko dramatičen, swingovsko poskočen, kabarejsko teatralen. Avtentičen pečat mu daje seveda rahlo poudarjen ženski vokal, nekoliko zakajen, globok in topel, včasih hote popačen, privlačen, ranljivo nepravilen, vedno pa ujet v nepredvidljive, všečne melodije. Kljub mestoma pravim eksperimentalnim eskapadam, podkrepljenimi s klavirskimi vložki, ki jih je zaigral Antony, deluje album v celoti kompleksno. Takrat namreč šele izskoči zvočna slika, o kateri sem pisala že v uvodu; glasba, ki deluje kot zvočni performans, kjer avtoričina življenska energija polni vsak ton, melodijo. Tudi zato mi je v bistvu težko izluščiti iz konteksta skladbe, ki izstopajo. Pa vendarle, Lullaby je recimo uspavanka za preminulega prijatelja Johna Balancea iz skupine Coil; prekrasen poklon, ki izraža vso ljubezen in spoštovanje do bližnjega. Pravzaprav nam Annie v vsaki pesmi razkrije košček sebe, nedvomno najbolj avtobiografski izdelek doslej, z vsemi vzponi in padci, izgubljenimi ljubeznimi, umrlimi prijatelji, strahovi in boleznimi, upanji in strastmi. Pesem Absythtee-ism združuje vse omenjeno, nadgrajuje prepoznavni angleški črni humor, premešan z zdravorazumsko optiko in kulturo umetnice, ki piše skrajno oseben, zavzet in intimen manifest. Kar v celoti prepriča pri liriki in izraznosti je prav ta njena drža, ki izvira in življenja, ki ga živi, iz izkušenj, ki jih ima in ne iz nekega na pamet naučenega svetobolja ali praznega duhovičenja. Njen humor je iz mesa in krvi, njena feministična drža prepričljiva in se nanaša na medsebojne odnose, na samosvoje življenje na ulici, izkušnje ljubezni in vsakršnih razmerij, ženskih še posebej. Samo prisluhnite njeni izpovedi v pesmi If I Were A Man, ali pa v izstopajoči Strange Love. Pesmi, ki te dobesedno vsrkajo vase in prisilijo, da prisluhneš, da zastaneš. Dramsko popolno, za popoln užitek je tu še klavirski del, ki ga je odigral Antony. Naključij ni, kajne?
»Vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik prihodnost«, so misli Oscarja Wilda, ki jih je Little Annie uporabila za napoved svojega izdelka. Misli, ki po svoje veliko povedo tudi o življenskem kredu te zanimive glasbenice, pesnice in slikarke. Tri desetletja samosvojega ustvarjalnega dela so preprosto povedano izbila na plan v dovršenem, umetniško prepričljivem, zrelem avtobiografskem izdelku. Plošča je izšla pri založbi Durtro/Jnana, kontakt z umetnico pa je vzpostavil David Tibet, lastnik založbe in edini stalni član benda Current 93, ki si je nadvse želel, da bi ta plošča izšla in ob tem izjavil: Little Annie Anxiety sem občudoval že dolgo, tako kot glasbenico, pisko ali vizualno umetnico. Pred leti sva živela v istem skvotu in prav preko nje sem spoznal skupine kot so Crass, Flux Of Pink Indians in Einar Örn & Björk, ki so bili takrat znani kot Kukl.
Annie Bandez sicer živi in ustvarja v New Yorku. Pri šestnajstih letih je prav tam osnovala svoj prvi punkovski bend z imenom Annie & the Asexuals, v medijih in širši glasbeni srenji sicer spregledan bend, nikakor pa ni bila spregledana Annie. Mogoče je najbolj poučna in zgovorna izjava Franka Zappe, ki je v tistih davnih osemdesetih letih za revijo Songwriter povedal naslednje: Ko obiščem klube kot so Max's Kansas City v New Yorku in vidim in poslušam bende kot Annie and the Asexuals, resnično uživam. Ne vem, če bodo kot skupina uspeli dobiti pogodbo s kakšno glasbeno založbo, in zdi se mi, da jih to tudi ne zanima kaj preveč. Poslušal sem jih eno uro, in njihova predstava je bila resnično zelo osebna, boleča in povsem spontana, neorganizirana. Takega pristopa in angažmaja med losangelskimi skupinami ne boš našel.
Annie Bandez se je iz Annie Anxiety prelevila v Little Annie, vmes je celih trinajst let preživela v Veliki Britaniji. Prav tam je posnela prvi singel, še dandanašnji avantgardni Barbed Wire Halo (Crass Records) v sodelovanju z bobnarjem skupine Crass, Pennyjem Rimbaudjem. Pomembno vlogo v njeni glasbeni karieri je imelo tudi srečanje z Adrianom Sherwoodom in Kishi Yamamoto. Posledica je njihov skupen LP za Corpus Christi Records z naslovom Soul Possessions. Pester je spekter njenega umetniškega ustvarjanja. Najraje se predstavlja kot slikarka, izdala pa je tudi tri prozne zbirke, je plesalka, igralka in glasbenica, ki spretno krmari med sodobnimi glasbenimi žanri, od hiphopa, punka, reggaeja in rocka, če omenim samo najbolj izrazite. Kot izredno avtentična in enigmatična umetnica je privlačila zanimiv in pester krog umetnikov, glasbenikov, s katerimi je sodelovala in s pomočjo katerih so nastali nekateri nedvomno večni glasbeni projekti. Ko pregledujem njen raznolik spisek sodelovanj z glasbenimi mojstri tipa Coil (napisala je pesem Things Happen in jo odpela za njihov album Love's Secret Domain), Antony, pa Current 93, Nurse With Wound, Finitribe, Paul Oakenfold, Bim Sherman, Kid Congo Powers in številni drugi, se mi zdi, da se v življenju slej ko prej sorodne poti srečajo. Umetniški kontakti in duhovna bližina takih projektov je potem še toliko bolj dragocena, neponovljiva in izjemna; tako zaradi vzajemnih kvalitet in sorodne empatije, bodisi glasbene, lirične, svetovnonazorske. In tudi in predvsem zato nisem bila presenečena, da je prav Antony eden najpomembnejših sodelavcev na njenem zadnjem albumu. Skupaj z Josephom Budenholzerjem, še enim glasbenim mojstrom, sta producenta novega albuma, prispevala pa sta tudi nekaj pesmi. Album bi morali začeti snemati takoj po enajstem septembru 2001, in res smo tudi šli v studio na Canal Street, vendar snemanje nikakor ni steklo, nihče ni bil pri volji, da bi v tistem času snemali album, pa se je vse skupaj zavleklo, je izjavila v intervjuju za revijo Wire. Namesto ustvarjanja glasbe je takrat aktivno pomagala na newyorškem prizorišču, močno pod vtisom teh dogodkov je zasnovala nov cikel risb in akvarelov.
Na glasbenem področju v zadnjem času veliko sodeluje s Paulom Wallfischem iz skupine Botanica, pripravlja pa tudi nov album z The Legally Jammin'. Letošnje sobotne večere bo nastopala v klubu Mo Pitkins v New Yorku, družbo pa ji bodo delali Kid Congo, Joe Budenholzer in številni drugi, spomladi 2007 pa se lahko nadejamo tudi turneje v Evropi.
(Muska, november-december 2006)

Varja Velikonja