ANTONY AND THE JOHNSONS
Another World EP
(Rough Trade, 2008)
The Crying Light
(Rough Trade, 2009)

Suhoparen podatek, da smo na tretji album pevca Antonyja morali čakati štiri leta, pove bore malo. Sklepali bi lahko na pomanjkanje navdiha, na zmanjšano dejavnost, morda negotovost pred »težko« tretjo ploščo, potem ko se je Antony presenetljivo izstrelil od nikoder s pomočjo glasbene nagrade Mercury za naj album leta 2005. Malo sklepov bi bilo pravilnih. Antony je v tem vmesnem času posojal zvonki glas vsepovsod; slišimo ga na zadnjih ploščah Louja Reeda, Marianne Faithfull in Bjork, prepeval je z Rufusom Wainwrightom, Marcom Almondom, Lindo Thompson, prispeval je k nenadnemu uspehu plesnih Hercules and the Love Affair… Vsa ta, dokaj raznovrstna sodelovanja, so le še odpirala nadaljnja vprašanja, kako bo zvenela tretja, morda odločilna plošča Antonyja. Se mu lahko zgodi, da bo pokleknil pod težo pričakovanj, morda ga bo premamil nasmihajoč se komercialni uspeh? Mu bo uspelo ohraniti svoje mesto v polju, kjer prevladuje ceneno pripravljena glasba za hitro porabo?
Tako kot predhodni plošček I Am A Bird Now je tudi album The Crying Light izšel januarja, po praznikih. Že dober namig, da ne bo plaval s tokom. Še prej, lansko jesen, nam je ponudil v pokušino pet novih pesmi na EP plošči Another World, ki je že nakazovala novo vsebino in usmeritev. Pesmi z EP-ja, ki jih na albumu ni, niso nič slabše ali posebej drugačne. Morda izstopa le Shake That Devil s poskočnim ritmom v drugem delu in vložkom saksofona, ki je priletel od nikoder. Plošči nista povezani le z naslovno pesmijo singla, ampak obe naslovnici krasi lik 103 leta stare japonske plesalke Kazuo Ohno. Zadnja leta baletnica ne more premikati telesa, pleše le še v svojih mislih. Antony se je tokrat odločil, da ne bo gostil nobenega zvenečega imena, sam s svojo zvesto zasedbo The Johnsons bo krojil usodo. Na pomoč je kvečjemu poklical tri aranžerje, ki so skrbeli za natančnost odtenkov, mogočnih simfoničnih aranžmajev na tej plošči namreč ni slišati. Antony se je obrnil k sebi, silne dramske obrate pa pustil na prvencu iz leta 1998. Tokrat razmišlja o nekem drugem svetu, z lastno identiteto je namreč že opravil, sedaj se je osredotočil na prostor, poln navdiha, ki pa bi moral biti tukaj in zdaj. Vsaj tako trdi v intervjujih, ki jih je dal ob objavi plošče. Te želje namreč ni možno preprosto povezati z dejansko vsebino, saj poje kvečjemu o nekem drugem svetu, ki mu v besedilih ni določil natančnega mesta in časa.
Plošča The Crying Light je polna svetle melanholije in temu primerna je oblika pesmi. Ne usedejo se nam v ušesa ob prvem poslušanju, a Antony že z glasom in petjem samim takoj pritegne. Ali odtegne. Pač prekletstvo in blagoslov specifike. Prav tako je razvidna njegova izjemna natančnost pri intonaciji, ki jo stalno spreminja in otežuje hipno zadovoljstvo. Klavir ostaja glavno spremljevalno glasbilo, po tipkah se sprehaja kot spreten baletnik, podobno »zapleše« s petjem, kar ga ločuje od vseh ostalih interpretov, danes in kdajkoli v preteklosti. Glasba Antony And The Johnsons ni sodobna v smislu sprejemanja modernih pristopov, pravzaprav bi jo lahko odigrali kadarkoli v zadnjih 50 letih. Morda tokrat posamezne pesmi ne bodo ostale v daljšem spominu, a ploščo v celoti bomo poslušali še nekaj naslednjih desetletij. Prav nič ne bo zastarala.
(Muska, marec-april 2009)

Janez Golič