Portret: ARAB STRAP

V mestecu Falkirk na Škotskem, kjer je več deževnih kot sončnih dni in se poglavitno javno življenje dogaja v lokalnih pubih, mladina nima veliko razlogov za optimizem. Vsaj tisti del ne, ki želi okusiti vse razsežnosti odraščanja iz pubertete v zrelo obdobje. Aidan Moffat in Malcolm Middleton sta izkušnje zajemala z veliko žlico, a okusila le bridkosti. Te sedaj prelivata v glasbo pod imenom skupine Arab Strap.
Zamisel o imenu se je utrnila Aidanu med prebiranjem cenenega pornografskega tiska. Arab Strap je mehanski pripomoček za vzdrževanje erekcije in obenem obojestransko povečuje užitke, le da se Aidanova besedila dotikajo še marsikatere nezmožnosti. Pravzaprav zgodbe tečejo od slabih možnosti k še slabšemu zaključku; Aidan jih napol momlja napol poje in s tem poudarja brezizhodnost položaja oziroma nemoč, da bi karkoli spremenil. Glasbena spremljava je primerna; cenena ritem mašina teče mehanični tek, kitarske linije so preproste, prej nerodne kot virtuozne, klaviature naivno polnijo prostor. Arab Strap sta prav s takim brezbrižnim odsevanjem stanja stvari v določenih krogih zabeležila takojšnjo pozornost in hvalo. Njun prvi single The First Big Weekend je angleški radijski didžej Steve Lamacq proglasil za ploščo, ki najbolje označuje devetdeseta, s podobnimi izjavami so mu sledili domala vsi otoški mediji, ki jim je mar za neodvisno produkcijo. So že prepoznali kvalitete, ki silijo izven predvladujočih smernic posiljene všečnosti in sodobnosti za vsako ceno. Bolj čudi, da je taisto himno brezupa za ozadje TV reklami vzel Guiness in še dodatno dvignil nenadno popularnost dua. Očitno sta Arab Strap zadela bistvo škotske mentalitete, frustracije malega naroda, ki večino tega utopi v alkoholu oziroma rešuje skozi lažna upanja. Podobne hvale je bil deležen prvi album Week Never Starts Round Here, tako da sta se Arab Strap okrepila z gostujočimi glasbeniki in svoje pesmi začela predstavljati v živo. Na odru se je izpolnilo vse tisto, kar bi od Arab Strap pričakovali glede na glasbo s plošč. Aidan se nerodno prestopa okoli, običajno s šestim ali sedmim pivom v roki, vsake toliko nekaj zamomlja v mikrofon, in sploh se vede, kot da se ga občinstvo ne tiče. Malcolm je zatopljen v igranje kitare, gleda pod prste in postrani motri ostale. Aplavz jim vseeno prija, Aidan morda celo izreče besedo zahvale.
Pesmi so v veliki meri avtobiografske, malodane prepesnjen Aidanov na gosto popisan dnevnik. Navkljub brezbrižni interpretaciji so to izdelane zgodbe, z vsemi možnimi zapleti in vrhunci, le razpleti so predvidljivi. Namreč najslabši možni, polni malih prevar, laži, obtoževanj in hipnih odpuščanj. Slabe izkušnje so vodile k poglavitni zamisli naslednjega albuma, Philophobia je termin, ki opisuje strah pred zaljubljenostjo. Aidan ga pospremi z izjavo, da so Arab Strap po Joy Division edina britanska skupina, ki ustvarja resno depresivno glasbo. Poleg kritikov presenetijo še kupci plošč in album spravijo na britansko nacionalno lestvico.
Philophobia je za spoznanje sprejemljivejša plošča. Če ne drugega, se na njen pojavlja več gostujočih glasbenikov, med eminentnejšimi Stuart Murdoch iz Belle And Sebastian. Morda se je želel le pokloniti dvojici, ko je z matično zasedbo kmalu zatem objavil album z naslovom The Boy With The Arab Strap. Aidan pa poklona ni sprejel, v intervjuju za NME je besnel: “Sedaj bodo naši ljubitelji pomotoma kupili ploščo Belle And Sebastian, ko bodo na njej videli izpisano ime Arab Strap. Me zanima, kako bi bili zadovoljni oni, če bi midva objavila ploščo z naslovom Belle And Sebastian?”
Philophobia je načrtno zaokrožen album. Besedila pesmi tečejo eno v drugo, a vmes se vedno najdejo izrazite pesmi s spevnim refrenom in všečno kitarsko igro. Prav to je pritegnil večje založnike, ki so zavohali denar. Najresnejša ponudba je prišla s strani Go! Beat. Zanje sta Arab Strap najprej objavila živi album Mad For Sadness s posnetki nastopa v prestižni londonski dvorani Queen Elizabeth Hall, kmalu zatem še redni Elephant Shoe. Naslov je še enkrat enigmatičen, prinesla pa ga je Aidanova (menda nadvse resna) ljubezen Laura. V svoji rosni mladosti je bila preveč sramežljiva, da bi staršem za lahko noč vrnila njihov 'I love you' in si je izmislila nadomestek 'elephant shoe', ki pri tihi izgovorjavi zahteva podoben gib ustnic. Tako je tudi album tiha, rahlo sramežljiva, a odkrita izpoved. Tudi za spoznanje bolj optimistična, vsaj v besedilih, če se že glasbeno Arab Strap ne morejo odpovedati morbitni počasnosti.
Založba Go! Beat jima je ponudila dovoljšen predujem, da sta si lahko privoščila dostojen snemalni studio, in jima prepustila popolno umetniško svobodo. Odgovorni so pričakovali niz uspešnic, dobili so album z višjimi pretenzijami. Razkorak med hvalami in prodajo je bil tokrat prevelik in Arab Strap sta se prav kmalu vrnila k domači neodvisni založbi Chemikal Underground.<br> Kar sta z Elephant Shoe nakazala, sta izpolnila na novem albumu, The Red Thread. Je nadaljevanje njune 'rdeče niti' in obenem prenos vzhodnjaške misli v hladno realnost severnjaške dežele. Budistična nevidna 'rdeča nit' namreč povezuje istomišljenike v različnih časih, in tudi Aidan sedaj išče predvsem mir. 'Najbolje je zjutraj, ko se nama ne mudi', ves spokojen momlja v uvodni Amor Veneris ob skromni spremljavi akustične kitare in klavirja. Stare igre pretvez se vrnejo v Last Orders, ki bi končno lahko stala sama zase tudi brez besedila. Glasbena predloga je v prvem planu, bogatejša, globja in širša kot kdajkoli prej. Kar je bila stara želja obeh, namreč, da uravnotežita svoje prispevke, končno tudi Aidan priporoča, namigne, sodeluje pri ustvarjanju zvočne podobe plošč. To je najbolj očitno v pripovednih pesmih, kjer glasba ne služi le kot podlaga, temveč nosi in razvija temo. Lep primer tega je osrednja skladba albuma, Love Detective. Njeni soulovski nastavki pritegnejo ob prvem taktu, Aidanovo momljajoči recital se spoštljivo umakne v ozadje, besedilo je tako ali tako natisnjeno na notranji ovitek. Pesem je premišljeno postavljena na sredino albuma, tu se dvomi že močno razrasejo, vsaka podrobnost v namišljenem scenariju se razvleče do groteskne projekcije. Že svetlobna leta stran od uvodnega spokoja.
Arab Strap tudi v svoji poduhovljeni podobi ne moreta iz kože. Njuni prizori medsebojnih odnosov so po novem res bolj prečiščeni, prej poetski kot vulgarni, vseeno pa v Aidanovi poeziji ni iskati običajnih posvetil, ki si jih izmenjujejo mladi zaljubljenci, kot v Malcolmovih zamislih ni želja po lestvičnih uspehih.
A zdi se, da v Falkirku zadnje čase večinoma sije sonce. (Muska, 1999)

Janez Golič
Glej še ocene albumov Philophobia, Elephant Shoe in Monday At The Hug & Pint.