ARAB STRAP
Monday At The Hug & Pint
(Chemikal Underground, 2003)
Skoraj vsak bi lahko delal glasbo, kot jo delata Aidan Moffat in Malcolm Middleton. Potrebuješ le ceneno ritem mašino, osnovno znanje igranja kitare in pogum, da komaj razumljivo momljaš zgodbe, ki si jih slišal od znancev za lokalnim šankom. A še vedno obstajajo razlike; večina takih diletantov tudi ostane tam, kjer črpajo zamisli (v lokalni krčmi), v vizijah in izvedbi Arab Strap pa je nekaj, kar ju je lansiralo daleč čez meje škotskega mesteca Falkirk. V času nenadne medijske pozornosti (britanski glasbeni časniki živijo od odkrivanja novih rešiteljev »rock'n'rolla«) sta po naključju prišla do podpisa snemalne pogodbe z veliko založbo Polydor V hitro spreminjajočem svetu industrije zabave jima ni šlo najbolje, vsa kalvarija je trajala le en mučno neizrazit album Elephant Shoe. Ko so ju odslovili, sta si oddahnila in se vrnila k svojih.
In to dobesedno. Njun novi album je poklon lokalnemu pubu v njunem Falkirku, tamkajšnjim stalnim strankam, je povzetek njihovih zgodb, ki niso bistveno drugačne od Aidanovih. Njegov jezik je spet neotesan in odkrit. Je prikaz od vseh pozabljenega mesteca tam na severu britanskega Otoka, kjer so edina alternativa domačega ždenja pred televizorjem le brezplodne razprave v pubu Hug & Pint. Že naslovi pesmi povedo veliko – Flirt, Peep Peep, Fucking Little Bastard, in pomenljiva The Week Never Starts Round Here, eksplicitni prikaz njunega vračanja, saj je to naslov njunega prvega albuma iz leta 1996! Obenem kaže na nespremenljivost in neperspektivnost opisanega okoliša, teden v Falkirku nima pravega začetka, tisti ponedeljek iz naslova nove plošče je pač enak kateremukoli drugemu dnevu…
Tudi sicer se Arab Strap nista bistveno poboljšala. Nepisane norme so jima tuje; osnova je še vedno nekaj funtov vredna ritem mašina in na zgolj spremljevalno vlogo usmerjena kitara, zato pa glavnino glasbene dražljivosti prevzemajo gostujoči glasbeniki. Godala so nemalokrat v ospredju, nosijo pesem… Še vedno pa Aidanov vokal daje tisto razpoznavno noto, ki Arab Strap nesporno loči od vsega slišanega v popularni glasbi. Le silno zadovoljstvo ob vrnitvi domov je lahko povzročilo preskok v razpoloženju, na trenutke se Aidan razživi, tedaj poje bolje kot kdajkoli prej, strese z glavo, zbistri misli, da bi se takoj v naslednji pesmi pogrezil nazaj v komaj razumljivo brundanje v brk za povrh »odpeto« v lokalnem narečju. V vsakem primeru uspe ujeti misli v pesem z glavo in repom, in melodijo. Namig: za besedili raje poglejte na njuno spletno stran , Aidanovo petje bi v popolnosti razumel le rojeni Škot, prostoročno spisani stihi na ovitku plošče pa so enako nečitljivi.
Redka vrlina, Arab Strap tudi na 5.albumu ohranjata začetno okornost, in prepričata. Sta genialna diletanta, kot smo za neko drugo gibanje že znali reči.
(Muska, avgust 2003)
Janez Golič
