THE ARCADE FIRE
Funeral
(Merge, 2004)
Čudna in zavita so pota založniška. Oziroma, učinki globalizacije se le še niso zavlekli v vse pore glasbene industrije. Še obstajajo izvajalci, ki jih odkrivamo počasi, in vzajemno tudi oni počasi gradijo svojo priljubljenost. The Arcade Fire so kvartet iz Montreala, in kar štiri leta so potrebovali, da so album prvenec objavili pri majhni ameriški gramofonski založbi Merge. Glede na siceršnjo ponudbo te založbe, kar malce presenetljivo, The Arcade Fire namreč merijo precej višje od deklarirano neodvisnih. Tudi v širni Ameriki ni veliko izbire, korporacije pogledujejo le za tistimi novinci, ki zagotavljajo takojšen pozitiven finančni učinek. The Arcade Fire so zagotovo potencial, a potrebujejo čas. Čas zase, da se privadijo in pripravijo na vstop med velike, in zahtevajo čas od občinstva, da jih lahko sprejme.
Zanimivo, da so njihovi zgledi (ki nikakor ne pomenijo kopiranja v smislu podobnosti rifov in melodij, temveč nekaj precej splošnega, prej način razmišljanja in držo) prav tako potrebovali dlje časa za širšo potrditev. Ampak zato so lahko postali pojem, referenca za marsikaj, kar se je v polpretekli zgodovini dogajalo v popularni glasbi. Artistično, nekako zadržano in premišljeno vzporednico bi lahko našli v Roxy Music; saj so The Arcade Fire tudi dinamični, imajo razpon, so razigrani in močni, a nikoli zares ne eksplodirajo. Psihadelično-folk razpuščenost, ki jo največ prinese izvrstno vpletena violina in dodelani, povzdignjeni, kar himnični spremljevalni glasovi, spomni na Mercury Rev, in v poudarjeno plesnih trenutkih se na daleč slišijo še New Order.
Za album prvenec na splošno velja, da ga izvajalec pripravlja več let, da tu lahko izkaže vse, kar se je nabiralo v daljšem obdobju obstoja in razvoja – ne nujno le glasbenega. Za The Arcade Fire velja, da so se člani skupine v obdobju konkretne priprave plošče soočali s smrtjo nekaterih bližnjih, odtod naslov plošče, a obenem so jih te izkušnje utrdile in jim pravzaprav dale novega zagona. Glasba je odlična zvočna odslikava tega; The Arcade Fire so obrnjeni vase, a obenem izražajo močno voljo z uigranostjo in zanosom skupine, ki je v glasbo vložila vso svojo energijo. Običajno za novo zasedbo rečemo, da imajo potencial, The Arcade Fire so ga izpolnili že s prvencem.
Album je mišljen kot celota, ne ravno konceptualno zaokrožen oziroma podvržen le eni tematiki, temveč sledi logičnemu razporedu skladb med katerimi ni potencialne instant uspešnice, a tudi ne balasta. Prve štiri pesmi imajo vse naslov Neighbourhood, odštevilčene od ena do štiri in z dodatnimi podnaslovi. Gre za predstavitev »karakterjev«, njihove okolice, in načinov, kako vsak po svoje vzpostavlja odnos do drugih. Obenem album glasbeno oživlja, se stopnjuje in v drugi polovici »pada« do sklepne, napol akustične In The Backseat, ko Win Butler petje prepusti svoji ženi Regine Chassagne. Razmišljujoče opazovanje okolice z zadnjega sedeža vozečega avtomobila odlično povzema zamisel albuma; medtem ko protagonisti razmišljajo o minljivosti, se dejansko vozijo naprej.
Plošča Funeral je šele letos spomladi izšla v Angliji pri Rough Trade in šele na jesen se pripravlja izdaja za celinsko Evropo. Takrat bo skupina že sredi snemanja druge plošče.
(Muska, julij 2005)
Janez Golič
