Dread More Dan Dead (Collision, 2005) je naslov prvega samostojnega albuma pevke Ari Up, ki nam že v imenu ponuja odgovor na spontano postavljeno vprašanje: le kje se je vsa ta leta skrivala nekdanja punkerica in šefica benda The Slits. Ne, bolj kot mrtva je Ari še vedno pri močeh, z ekspresivnimi dredi, ki so njen zaščitni znak že od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Posluh in razumevanje za izid prvenca je našla pri nemški založbi Collision. Tudi v preteklosti sem že snemala, vendar so se pri založbi vedno praskali za ušesi, kam naj me vtaknejo, v kateri glasbeni predalček spadam. Nikoli mi niso odkrito pojasnili, da jim ni recimo všeč glasba, ali da ničesar ne znam, preprosto niso vedeli, kaj naj z menoj, kam spadam, med punk, reggae, to ni bili R&B, niti hip hop…
Razmišljanje odgovornih pri založbah ni iz trte zvito. Ari Up je namreč od nekdaj ustvarjala žanrsko pestro glasbo. Pri njenem bendu The Slits je uspešno spojila punkovsko melodiko z dub reggaejem. Podobne glasbene nastavke zasledimo tudi na prvencu, posamezni komadi zvenijo zelo »slitsovsko«, le v besedilih in sporočilnosti zasledimo nekoliko mirnejši, zrelejši in bolj izkušen pristop, če v teh okvirih pri Ari Up sploh lahko govorimo (v True Warrior poje: I need a man with strong nature, /A bad boy to society/ A lover to his family). Ari je namreč še vedno tako punkovsko nabrita, tako prostodušno odprta in iskrena, da imaš občutek, da se je pri njej dobesedno ustavil čas, mišljeno v pozitivnem smislu besede. Glasbene sitnobe bodo seveda v izdelku iskale presežke, pletle refleksije v znanem stilu, komu je plošček namenjen, ali povedano drugače, kdo je ciljna publika, na katero meri ali jo skuša na novo pridobiti. Prav predstavljam si, kako prostodušno bi Ari poskočila, če bi jo izzivala s takimi vprašanji, vsaj zdi se mi tako, kakor jo intinuitivno skozi glasbo razumem in občutim ta trenutek.
Ari Up se je požvižgala na okolje in glasbeno industrijo že kot petnajstletna deklica. Njeno pravo ime je Ariana Forster, je hčerka nemškega založnika, ki se je pri štirinajstih letih z mamo Noro preselila v Anglijo. Odraščala je v boemskem okolju Londona, njen očim je v sedemdesetih letih postal nihče drug kot Johnny Rotten, prve kitarske lekcije je prejela od Joe Strummerja. Ne čudi torej, da je leta l976, pri štirinajstih, osnovala bend The Slits z danes mitično zasedbo: Palmolive (Paloma Romero) na bobnih, kitaristko Viv Albertine in basistko Tesso Pollitt. Odločitev za nastanek benda je padla na koncertu Patti Smith (spet ta Patti), sledila je znana turneja s skupino Clash (maj 1977, White Riot tour), pa gostovanje in snemanje na BBC- ju pri slovitemu radijcu Johnu Peelu, koncertiranje s sodobnicami tipa Neneh Cherry in Nina Hagen. Pri skupini The Slits je šlo veliko bolj za obliko druženja in v začetku za določen življenjski stil, kot pa za glasbeno skupino. Vidimo jih lahko tudi v filmski punkovski fantaziji Dereka Jarmana Jubilee. The Slits so v poznih sedemdesetih letih ponudile žensko verzijo prve punkovske britanske generacije. Toda bolj kot značilni punkovski pristop jih je že od začetkov zaznamoval izrazito samosvoj pristop, da o lastni glasbeni viziji posebej ne izgubljamo besed. Prav bendoma The Raincoats in The Slits gre v veliki meri zasluga, da so iz pop kulture povsem iztrgale spolne in vsakršne klišeje. Značilni DIY etos je ženskam omogočil še kako potreben prostor za izražanja brez strahu, da bi se počutile smešne. Punk je za vse pomenil začeti od ničle, zavreči vse tradicionalne rokovske klišeje, bil je razglašen, kaotičen, bazičen, vznemirljiv, nepredvidljiv in protitrendovski. Leta 1979 so The Slits posnele provokativen prvenec Cut, ki ga še bolj kot naslovnica odlikuje močna glasba, ki je popolnoma redefinirala punk rokovsko okolje kot prostor za ženske, ustvarile so amaterski, kakofoničen zvok, ki je bil za mnoge pravi duh punka. V težave so zabredle zaradi naslovnice albuma Cut, kjer so se pojavile namazane z blatom, tako da so bile videti gole, odete le v predpasnike. Trdile so, da je to zgolj parodija na prevladujoče podobe žensk; drugi so mnenja, da so bile tudi one preprosto zapeljane v tradicionalni marketing ženskih glasbenic. Neizpodbitno dejstvo pa je, da z razliko od njihovih veliko bolj znanih sodobnikov Sex Pistols niso nikoli dosegle komercialnega uspeha, dasiravno so tudi pri njih založbe in menedžerji (konkretno spet Malcolm McLaren) zavohali potencial, ki so ga punce skrivale v sebi in skladno s tem tudi določen prostor na medijskem tržišču popularne kulture. Dokaz več, kako mačistična in ozka je bila rokovska kultura sedemdesetih letih, kajti pravega prepoznanja v smislu izvornega, pionirskega dela britanske punkovske scene ni bilo iz preprostega razloga: šlo za vse ženski bend. V nasprotju z drvečo agresijo takratnega moško nastrojenega roka, je bil album Cut veliko bolj ritmično strukturiran, lirika v pesmih tipa Spend, Spend, Spend, Shoplifting in singel Typical Girls, pomeni proslavljanje svobode dekliške delikvence in opozarja na prevzemajoče in obkrožajoče okolje potrošniške kulture, ki manipulira z žensko samopodobo.
Bilo je naporno biti dvajset let pred časom, živeti življenje kot ženska na naš način v takratni družbi, politiki in v glasbenem poslu, ki je bil takrat še močno v moških rokah. Bilo je trdo in neizprosno. Nobene možnosti preživetja nismo imele. Samo poglej nas, kako smo bile oblečene, poglej naše navade in glasbo. V sedemdesetih letih je bilo vse drugače, pa poglej danes vse te dekliške skupine. A mi lahko našteješ največje ženske rokovske bende? Kje so? Mogoče bi bilo vse drugače, če bi se takrat lahko odtrgale od moškega šovinizma, od vsega tega sranja… saj veš, npr. Sex Pistols ali The Who so lahko razbili instrumente na odru, The Clash imajo lahko svoje mesto v Rock and Roll Hall of Fame. Fantje so fantje, so punksi, so lahko poredni, to je bilo sprejemljivo, celo to, da so bili Sex Pistols revolucionarni je bilo sprejemljivo. Toda, The Slits ali katerikoli drug ženski bend, ni bil sprejemljiv. Vsega tega se takrat seveda nisem v celoti zavedala, imela sem jih vsega štirinajst let. Osebno nisem imela pojma o glasbenem poslu, čeprav smo bile dvajset let glasbeno, duhovno, revolucionarno, socialno, stilno pred časom, toda bile smo punce in punce ne vejo. Danes bi bile ravno v času.
No, z veseljem lahko ugotovim, da resnična in do obisti kruta dejstva Ari Up vendarle nadgrajuje glasbena zgodovina, kjer pozorni in verodostojni ocenjevalci, glasbeniki in umetniki prepoznavajo in cenijo inovativen glasbeni prispevek benda The Slits. Čeprav so bile del prvega vala britanskega punka (The Clash, Sex Pistols, Buzzcocks), jih v retrospektivi njihova zvočna slika v celoti veliko bolj približa z naslednjimi, ritmično (posledično) punk funkovskimi bendi tipa Gang of Four, Au Pairs in ESG. V svoji kratki karieri je skupina posnela le dva studijska albuma (Cut in Return of the Giant Slits), zato pa so imele izrazito intinuitivno, neuničljivo glasbeno vizijo, ki je preživela do dandanašnjih. Prav zaradi teh lastnosti so bile močna inspiracija številnim glasbenikom in glasbenicam ne glede na specifičen glasbeni žanr, od riot grrrl z njihovimi feminističnimi polemikami do PJ Harvey, ne glede na spol so njihovi vizijo sprejeli vsi, ki so bili motivirani za premestitev punkovskih meja čim širše in globje v glasbeno in vsakršno zavest. Njihovi komadi kot Typical Girls, Love and Romance ali njihova priredba I Heard It Through the Grapevine so klasika in nepozabni del glasbene zgodovine.
V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Ari Up skupaj z znanim dub producentom Adrianom Sherwoodom osnovala skupino New Age Steppers. Potrošniška mrzlica v osemdesetih in vsa gniloba in plehkost glasbe (izjema vzhajajoči hip hop) in družbe so Ari Up prisile v novo obliko upora. Z možem in dvojčkoma je osem let preživela v divjini Bornea, kjer je lahko v realnosti izživela svoje artistične sanje med tribalnimi ritmi benda The Slits in njihovo »golo žensko naravo« na fotografiji. Na Jamajki je veliko plesala pri Stone Love Sound System, se ukvarjala z oblikovanjem, glasbo, mediji so ji nadeli novo umetniško ime Madussa, ostaja pa še vedno duhovno popolnoma svobodna, ekscentrična in energetsko nabita kot vedno.
Zadnja leta živi razpeta med Kingstonom (Jamajka), Londonom in New Yorkom (Brooklyn, če smo natančni) in ustvarja, tako kot vedno direktno iz svoje glave, srca in izkušnje. Nobeno presenečenje ni, da tudi dandanašnji ohranja veliko naklonjenost »punky reggae« ritmom, podobno kot je to počela pri The Slits, ali New Age Steppers, Rip Rig & Panic, ali v nemških Terranova.
Ko danes na koncertih igram stare komade The Slits le ti zvenijo popolnoma v redu, zadeve so aktualne še dandašnji, sploh niso zastarele. Kot da ne bilo nobene časovne razlike! Moj solo projekt je nadaljevanje starih »šolskih« zadev, plus veliko dancehall glasbe, starega dobrega reggae- ja. Tako nekako bi danes zvenele The Slits ali pa New Age Steppers.
V glasbenem tisku krožijo novice, da je v prihodnosti možna ponovna združitev benda The Slits. Ari Up to zanika, ker v bistvu nismo še niti začele. Naše življenje je bilo prekinjeno v samem startu. In če danes nastopam samostojno, in če se bomo s puncami iz benda v prihodnosti spet zbrale za turnejo, potem bo spet nastopila velika revolucija. Še vedno ni namreč ničesar takega kot The Slits.

Viri:
www.ari-up.com
Simon Reynolds: Rip it Up and Start Again
Joy Press &S.Reynolds: Sex Revolts
Roni Sarig: Secret History Of Rock

(Muska, november, 2005)

Glej še In memoriam.

Varja Velikonja