THEE SILVER MT. ZION MEMORIAL ORCHESTRA & TRA-LA-LA BAND
KUD Franceta Prešerna, Ljubljana
9.maj 2006

Ko so bili na dobri poti k velikim, je Efrim orkester Godspeed You! Black Emperor postavil na stranski tir in se posvetil bolj osebnim A Silver Mt Zion. Očitno druščini pri Constellation prvenstveno ne gre za komercialni uspeh niti ne za status zastavonoš t.i. post-rocka. Sledijo lastnim vzgibom, ki se lahko prekrivajo z okusom širšega poslušalstva – saj so ga sami trasirali – ali pa tudi ne. Ko so začutili, da je njihov izraz postal predvidljiv in izčrpan, so ga brez slovesnosti zavrgli. Kar ne pomeni, da so bili Godspeed You! Black Emperor odljudni, da si niso želeli stika z občinstvom. Če se spomnimo njihovega nastopa pred leti v istem prostoru, so proti koncu koncerta dejansko sestopili med obiskovalce. Ampak, kako naj jih občinstvo ceni, če bi se skupina le preprosto prilagajala njihovemu okusu?
A Silver Mt Zion so od izvirnega tria širili zasedbo do sedanjih sedem članov in sproti podaljševali svoje ime. Dodani del Memorial Orchestra nakazuje, da to ne bo glasba za žur, Tra La La Band samokritično dodaja poljudno petje. Je njihov tralala res na ravni zabavljaškega prepevanja ob tabornem ognju? Razglašeno petje je namreč postalo osrednja posebnost ansambla, torej nekaj, česar je bilo v GY!BE le za vzorec in kar tudi druge podobno zveneče zasedbe odrivajo vstran. Petje določa usmeritev skupine, glasbo naredi predvidljivo, medtem ko naj bi bil prosluli post-rock odprt, naj bi izenačil moč posameznih prispevkov in vlog. Kot se je izkazalo, je ta odprtost postala zapoved, hitro je zapadla v vzorce in predvsem ji je zmanjkalo duše. In tu nastopijo Thee Silver Mt Zion…
V trenutku, ko je Efrim pokopal GY!BE, so Thee Silver Mt Zion… iz osebnega prerasli v angažiran ansambel. Če so GY!BE svoj angažma skrivali v sami glasbi, mešali melanholijo s hrupom in repeticijo, je Efrim v Thee Silver Mt Zion postal konkretnejši. Kar je prej nakazovala le glasba, sedaj nakazujejo besedila in nič manj način skupnega petja. Še vedno vlada melanholija, molovsko petje vseh je prežeto s trpkim spoznanjem o nespremenljivosti »sveta«, a nujni zasuk, znak odpora, je še vedno prisoten v obliki skupnega zvočnega udara, posvojenega še iz GY!BE.
Ne Efrim ne kdo drug iz skupine se ne more ponašati s šolanim glasom oz. petjem. Te »pomankljivosti« pa znajo obrniti sebi vprid. Šele z navidezno razglašenostjo in šibkostjo v glasovih se pokaže narava sporočil, njihov položaj, obupni krik odrinjenih na rob. In šele koncert je pokazal, da je omenjena razglašenost le navidezna, kajti Thee Silver Mt Zion so izjemno natančno prenesli ta občutek s plošč v koncertno situacijo. Koncert je pokazal, kako pomembni so zanje vokalne »nedoslednosti«, kako se je Efrim kot vodilni pevec približeval in odmikal od mikrofona in s tem določal tako glasnost kot jasnost besedil. Ostali so mu odgovarjali s harmonijami, ob katerih bi šolanega pevca zabolela ušesa, svoj namen pa so Thee Silver Mt. Zion že opravičili z naslovom ene od plošč – This Is Our Punk Rock.
Vse to me spomni na stare dobre čase hardcore punka, ko so si člani benda po določenem času, ko so uvideli, da že obvladajo vsak svoj instrument, te preprosto izmenjali. Člani Thee Silver Mt. Zion so tehniško obvladovanje instrumentov pripeljali do svojih krajnih možnosti, dušo so skoraj morali vdahniti s tistim, česar se še učijo, s petjem. Zaenkrat jim gre odlično.
(Muska, julij-avgust, 2006)

Janez Golič