A SILVER MT. ZION
This Is Our Punk Rock
(Constellation, 2003)
DO MAKE SAY THINK
Winter Hymn Country Hymn Secret Hymn
(Constellation, 2003)
Ime kanadskega orkestera A Silver Mt. Zion bi res lahko napeljevalo na reggea, a z njim ga druži kvečjemu neuslišan klic po svobodi. Oziroma, tudi šestčlanski odvod orkestra Godspeed You! Black Emperor si ne pusti vzeti idealov, hrepeni po nemogočem, po ohranitvi kreativnega urbanega okolja, ki jim ga jemlje pohlepna kapitalistična logika. Naslov This Is Our Punk Rock je pomenljiv, to je naš upor, naš način, naša pot. So le glasbeniki, ne pravi bojevniki. Izpričujejo kvečjemu občutke nemoči, tokrat tudi z žalobnim zborovskim petjem, ki jim samokritično ne dajejo velikega pomena. Vsaj uvodni delitantski poskusi oziroma variacije 'do re mi' so takojšnja apologija, a pravzaprav nepotrebna za skupino, ki ne cilja ne v vrhove kakršnihkoli lestvic popularnih niti ne 'kriči' po spremembi obstoječega stanja. Industrija že tako ali tako množično fabricira upor za vsakdanjo rabo.Stranski projekti običajno zasijejo le na trenutke, glasbeniki poglavitne zamisli previdno hranijo za matično zasedbo. To večinoma velja tudi za GY!BE, če le primerjamo njihove plošče s stranskimi poskusi Esmerine, Hanged'Up… Po množini navdihnjenih utrinkov albuma This Is Our Punk Rock in deloma po zaslugi le preveč razvlečenega Yanqui U.X.O., se položaj v primeru A Silver Mt. Zion obrača na glavo. Prevrne pa z vse samozavestnejšim petjem kitarista Efrima.
Roko na srce, nosilec poglavitnih zamisli tako pri Godspeed You! Black Emperoro kot tudi A Silver Mt.Zion, ne sodi med sto najboljših pevcev v rocku, ampak barva in ton njegovega glasu se izvrstno ujema z nepopustljivin molovskim načinom muziciranja šesterice glasbenikov. Še posebej, ko prevladajo drhteči potegi violin, ki običajno napovejo skupinski drnec cele skupine. In za te prehode si A Silver Mt.Zion vzamejo čas, štiri kompozicije trajajo skoraj uro oziroma vsaka zavzema celotno stran vinilnega, torej dvojnega, albuma. Formalno nekam znano iz časov t.i. progresivnega in simfo rocka? No, razlika je očitna.
Če ne toliko pri A Silver Mt.Zion, pri sodeželanih Do Make Say Think zagotovo. Druži jih še ista založniška streha, preko te podobno oblikovan, lastnoročno poslikan ovitek in striktno uporabljen material tudi za CD ploščo – trd, grob, rjavi karton. Če že vinil izumira, je to najboljši približek klasičnemu formatu.Kompozicije Do Make Say Think tudi na četrtem albumu ostajajo krajše, konciznejše, a še vedno nadvse razgibane. Ni sledu progresivne sterilnosti! Njihov zvok je živ, gibek, profesionalnega producenta bi zabolela ušesa ob tolikšnem neskladju prispevkov. Ko se njihov zvočni tok navidezno že približa vrhuncu, še vedno lahko izskoči groba glasbena moč električne kitare, ali več njih, vsaj v prvem delu sicer trodelnega albuma. Namreč, trodelnemu naslovu sledi razpored skladb na treh straneh vinilnega albuma (četrta je prazna) in ohlapna glasbeno-tematska delitev. Če je prvi del udaren, naravnan kitarsko, se v drugem delu Do Make Say Think umirijo, dodajo pihala in trobila ob razpuščenem ritmičnem groovu. To si lahko privoščijo zaradi popolne uigranosti, njihovi zasuki so povsem naravni, morda jih nakaže le akord ali dva določenega instrumenta, in že se mu suvereno pridruži celotna zasedba. Takšno ploščo lahko posnamejo le ljudje, ki živijo z in za glasbo. Pravzaprav jih imam na sumu, da je razdelitev albuma narejena malce na silo (koncept kot dodana vrednost), kajti tudi na CD plošči, pri neprekinjenem poslušanju vseh 52 minut albuma, nisem dobil občutka deljenosti… Plošča sicer teče po svojih zakonitostih, a ko se ji poslušalec prepusti, ga zlahka posrka. Le sklepni zapis je tam načrtno, lirično zasanjan, a svež antipod večinoma zatemnjeni glasbi. Če je to napoved njihove nadaljne usmeritve, slutim nekaj… veličastnega.
(Muska, oktober 2003)
Janez Golič
