THEE SILVER MT.ZION MEMORIAL ORCHESTRA & TRA-LA-LA BAND
Horses In The Sky
(Constellation, 2005)
Vodja kanadskega orkestra Godspeed You Black Emperor!, Efrim, si je The Silver Mt. Zion zamislil kot manjšo zasedbo, v kateri bi bolj oseben, celo intimen. Če so bili GYBE! angažirani navzven (čeprav so pri tem uporabljali skrivne znake, velika večina njihove glasbe je instrumentalne), naj bi bili The Silver Mt. Zion skupina, ki ustvarja predvsem zaradi sebe in zase. In njihov prvi album He Has Left Us Alone But The Shaft Of Light Sometimes Grace The Corner Of The Room… je res tak; pogrebna glasba za umrlim upanjem. Kasneje je postajalo očitno, da GYBE! izgubljajo naboj, medtem ko so The Silver Mt. Zion prerasli začetne namene, njihove pesmi so dobile prava besedila, ki jih je najprej pel Efrim sam, na novem albumu, že njihovem četrtem, pa je prisoten mali zbor pevcev in pevk.
Skupaj s povečanim vokalnim deležem se je podaljšalo ime zasedbe in povečalo samo članstvo. Ko so osnovnemu nazivu dodali Memorial Orchestra, so s tem že določili ton glasbe, Tra-la-la se lahko nanaša le na njihov vehementni pristop do vokalne interpretacije, ki bi lahko zdrsnil tudi v parodijo, če ne bi čustvena vsebina teh pesmi pretehtala pomisleke. Ostane kvečjemu samokritični namig, da to kar počnejo, ne bo spremenilo »sveta«.
Prav »obupavanje nad stanjem stvari« se vleče kot rdeča nit skozi cel album. Če se petje že povzdigne, se nikoli zares ne odpre. Ostaja zadušeno, čeprav se vodilnemu glasu pridružuje razglašen zbor. Vendarle, neubranost je navidezna, ali kar namerna, pod njo se skriva izboren občutek za pesem, če ne kar tehniška verziranost. Še vedno obstaja ohlapna relacija z GYBE!, pesmi v povprečju trajajo 10 minut, praviloma so večdelne in ti deli se prelivajo preko instrumentalnih valov, ki so jih »patentirali« prav GYBE!. Le da vrhunci sedaj niso tako izraziti in krčeviti, Thee Silver Mt. Zion Memorial Orchestra And Tra-la-la Band očitno ne potrebujejo nobenega dokazovanja več. Še zvok je suh in zaprt, ne odmeva v prostoru, kar poudarja osamljenost.
V Teddy Roosvelt's Guns Efrim ob mantričnem kroženju violine v nedogled ponavlja verz »Oh Canada, oh Canada, I've never been your son«, in v vsakem verzu zamenja »sina« s kakim drugim članom sorodstvenega razmerja. Cela druščina izpod okrilja založbe Constellation se pač ne zbira po nacionalnosti, temveč po prepričanju. Samo da ne bodo sčasoma povsem zlezli vase, v svojo komuno. Ta album namreč zveni že kar nevarno blizu hipijevski zamaknjenosti. Nekaj močnejših streznitvenih izstrelkov hrupa/krikov ne bi škodilo.
(Muska, maj 2005)
Janez Golič
|