ATONALIST feat Gavin FRIDAY
Atonalism
(Audiotrauma, 2017)

Za nazaj je očitno, da nekateri potrebujejo zunanjo vzpodbudo, pravo podporo, da razvijejo svoj potencial. Gavin Friday je bil na prelomu iz 70. v 80.leta član vplivne irske postpunkovske zasedbe Virgin Prunes. Ta interdisciplinarna druščina je svoj glasbeni izraz mnogokrat prikrojila namenu, njihova "gledališka sekcija" se je napajala pri dada gibanju in potemtakem je bila glasba s plošč težavna poslušalska izkušnja. Ko so se namenili posneti ploščo za poslušanje v domačem okolju, je bil rezultat naravnost briljanten, predvsem album If I Die, I Die (1981) še danes ostaja klasika žanra. In če se vrnem k uvodoma izraženem spoznanju; ko so Virgin Prunes ponovili formulo in jo za spoznanje približali širšemu občistvu, je poskus spodletel in skupina je kaj kmalu razpadla. Zato pa je bil prvi solistični album Gavina Fridaya, posnet s povsem drugimi glasbeniki, samimi mojstri poklica, ponovno zadetek v polno. Na Each Man Kills The Thing He Loves (1989) je Gavin našel samega sebe, ta kabarejsko-rockovski izraz mu najbolj leži, ponuja pravo dramsko podlago za njegovo, prav takšno interpretacijo. In zatem je šlo ponovno navzdol in ni kazalo, da lahko še računamo nanj. Do tega sodelovanja z dvema glasbenikoma, ki delujeta pod imenom Atonalist.
Vsaj multi-inštrumentalist Renaud-Gabriel Pion je že dolgo znano ime, svoje široko znanje je prispeval na ploščah Antony & the Johnsons, Johna Calea, Dead Can Dance, Arta Lindsaya in Bjork. Je prilagodljiv in drzen glasbenik, deluje v širokem polju od improvizacije do elektronike. Pomočnika je našel v Arnaudu Fournieru, prav tako glasbeniku širokih zanimanj in znanj. Skupaj sta pripravila predlogo, ki sega od abstraktnih, jazzovskih pasaž križanih z dronanjem in šumom, do bolj všečnih, skoraj plesnih komadov. Na polovico teh zapoje Gavin Friday, ali bolje, prida svojo interpretacijo, ki se vsakič prilega predlogi. Torej dodaja zgolj preteče špetanje, ali ritmični pogon k tistim, bolj neposrednim zapisom, ki najprej padejo v uho.
Ker vsi skupaj vedo, kako se stvarem streže, je dinamika posnetkov zložena v logičnem zaporedju. Pritegnejo in popustijo kakor v napetem trilerju. Mestoma je glasba sumljivo pomirjajoča, a le zato, da ima obrat v akcijski moment močnejši učinek. Scenska komponenta je skoraj otipljiva, še najbližja primerjava se ponuja z Barryjem Adamsonom. Ja, Atonalist so vsaj tako dobri. Navdušen.
(Rock Obrobje, junij 2017)

Janez Golič