Hrvoje Horvat
Fantom slobode
Biografija: JOHNNY B. ŠTULIĆ
(Profil international, Zagreb, 2005)

Hrvoje Horvat (1965) je prve tekste objavil pri svojih osemnajstih v Poletu, zadnjih trinajst let pa dela kot glasbeni kritik, novinar in urednik pri hrvaškem časopisu Vjesnik. Področje njegovega zanimanja so nedvomno kultura in znotraj tega širokega diapazona, popularna kultura, oziroma tuja in domača rokovska godba. V sodelovanju z Darkom Glavanom je (so)avtor knjige »The Rolling Stones- Rock'n'Roll Babilon (1998) in Prljavo kazalište –Sve je lako kad si mlad (2001).
Tokrat so bile njegove ambicije precej višje, lotil se je namreč pisanja biografije rokovskega heroja naše mladosti, nič več in nič manj kot samega Johnnyja Branimirja Štulića. Saj ne rečem, izziv je resnično velik, zanimiv in intriganten bi lahko bil že sam pristop k projektu, zamisel, nekakšen okvir, ki bi (lahko) predstavil J.Štulića nekoliko po svoje in drugače, kot ga poznamo iz časopisnih odrezkov in številnih pogovorov, ki so bili ničkolikokrat ponatisnjeni.
H. Horvat se je odločil (mogoče po liniji najmanjšega odpora), da enostavno zbere vse, kar je dosegljivega imel pri sebi. to sestavi v kronološko celoto in predstavi, zbrano na enem mestu, zainteresirani javnosti. Materiala se je v vseh teh letih nabralo ogromno, tega avtorju knjige nikakor ne moremo oporekati, že preposlušanje Azrine diskografije je namreč izredno obsežen posel.
Biografijo je zastavil kronološko: Branimirjevo otroštvo, selitve, ki jih je povzročala očetova služba oficirja, gimnazijska leta polna knjig, filozofije in ustvarjanje lastnega prostora pod soncem, v katerem je vedno bolj pomembno vlogo igrala glasba. V pripoved vnaša H.Horvat veliko citatov (Štulićevih in tudi drugih), mestoma skuša tudi sociološko umestiti fenomen Štulić v nekoliko širši, družbeni okvir. Zelo moteče in trhle so primerjave z Boro Djordjevićem, pa če tu vzamemo v precep samo liriko, bazirano na zabavljaštvu, ki jo, po moje, v nobenem primeru ne moremo primerjati s Štulićevo. Občutek imam, da je H.Horvat tudi ostale vzporednice vlekel nekako na pamet, oziroma v konsenzu z mišljenjem nekaterih že znanih mnenj v rokovski kritiki, ne prinaša pa svojih, svežih in lastnih pogledov (pomen rokovskih časopisov v nekdanji skupni domovini, vloga Poleta in Džuboksa, ..). Glede na to, da je leta 2002 uspel posneti intervju z B. Štulićem ( kar ni mala svar), da je opravil tudi sam precej intervjujev s takratnimi protagonisti rokovske scene, pa Štulićevimi bližnjimi, prijatelji, spremljevalkami, je škoda, da ni biografijo zapisal bolj po svoje, avtentično. Apetiti po kompleksni predstavitvi so se tu nekoliko zalomili, v želji, da obilico gradiva sestavi v berljivo celoto, se avtor nepotrebno in predolgo spušča v ocene posameznih albumov, ponatise tisočkrat zapisanih in najbolj znanih, intrigantnih anekdot, ki jih je neumorni Štulić trosil naokoli, da o nebulozah, ki so sledila v devetdestih letih prejšnjega stoletja in se tičejo razpada nekoč skupne domovine, pa komentarjev na Štulićeva potovanja med Zagrebom in Beogradom ne omenjam posebej.
Prepričana sem, da bo knjiga ne glede na površnosti, včasih tendenciozno zastavljenimi nastavki, pritegnila širok krog bralcev. Avtor je v njej skušal razgraditi fenomen Johnnyjevega kulta, ga predstaviti z vsemi odlikami in slabostmi. V knjigi so objavljeni tudi ponatisi rokopisov nekaterih pesmi, vrsta osebnih fotografij, celo faksimile pisma prijateljici, za katerega Štulić trdi, da so mu ga ukradli. Nikoli prazaprav dokončana zgodba.
J.B. Štulić še dandanašnji priteguje pisano in raznotero množico oboževalk in ljubiteljev. In to je tisto, vsaj zame, najbolj zanimivo, navdihujoče in najbolj pomembno. Da so stvari, ki jih je ustvaril in duh, ki ga je širil, ostale, da vznemirjajo in burijo domišljijo tudi danes. Johnny je namreč legenda, je pesnik, boem, frontmen skupine Azra, kitarist, ki je v nekaj letih osvojil rokovske odre širom po nekdanji skupni domovini. Človek s karizmo, kot vsi veliki, tudi sam velikokrat v nasprotju s samim seboj, nepristopen, in obenem obseden z enim samim poslanstvom, ki ga je nosil v sebi. Pesmi, ki jih je stresal z rokava, je želel zabeležiti na diskografske plošče, hotel je non stop peti in igrati, neujeto v tem kaotičnem svetu rokenrola, ki mu je dal resnično avtentičen pečat. Šel je skozi dobesedno vse faze raziskovanja in preigravanja rokenrol obrazcev, iskal je prave glasbenike okoli sebe, vztrajal v okviru rokovske forme in rokovskega sestava z vsemi prednostmi in slabostmi, ki jih tako eno kot drugo prinašata. In predvsem: Johnny je tudi danes živ, živ kot mit, živ kot fenomen, ki si ga po svoje razlaga vsak ljubitelj in ljubiteljica, vsak, ki ga je doživel, preposlušal, padel v njegovo liriko, ranljivost, senzibilnost, preprosto melodičnost, ki začara. Tako. Mislim, da je H.Horvatu spodletelo pri tej, zame najbolj relevantni in bistveni postavki: predstaviti Štulića predanega glasbi, ampak brez heca, sprenevedanja in povsem, povsem, povsem ZARES.
Le malo je tudi v rokenrolu take predanosti, ljubezni in srčnosti, pristopa k delanju glasbe in želje to počenjati sto procentno, z dušo in telesom, brez kančka patetike (no, včasih…) in kakršekoli predvidljivosti. Znano je njegovo stališče do rokovske kritike, toda, ko takole, človek danes bere knjigo H.Horvata in v njej spet podoživi in prebere nekatere kritiške ocvirke iz tiste dobe, ki se tičejo Azre in vloge Štulića v njej, potem te celotna situacija še enkrat povsem razoroži, kaj šele Štulića samega (Dobro poznam stvari, o katerih pišejo in ne morejo me preslepiti. O meni ne morejo kar nekaj pisati, kritika mora biti poštena. Ne more vsak pisati vsega, kar hoče. Skupina vodilnih zagrebških kritikov me ne prenese, toda tudi jaz njih ne.) Pošteno, dovolj, kaj pravite?
Zares, ustvarjanje brez pretvarjanja, brez meja, rokenrol kot umetnost in kot način življenja, ki te prevzame v celoti. In najbolj v nebo vpijoče Štulićeve poteze so na njegovi glasbeni poti pričale o tem, njegova celonočna skladanja, iskanje somišljenikov, iskanje glasbene forme od akustike, preko elektrike do velike želje po kabarejski obliki ustvarjanja, vedno in povsod glasba in samo glasba.
Saj veste; želim samo da sviram,/ da se otkaćim/ in to je sve.
(Muska, maj-junij 2006)

Varja Velikonja