BALANESCU QUARTET
Cankarjev Dom, Ljubljana
6.maj 1994
Sedaj, ko glasbeni trendi izgubljajo svojo razpoznavnost in čistost, se kreativne sile sproščajo v iskanju spajanj različnih glasbenih praks. Še pred nekaj leti nepredstavljivo križanje akademske, strogo definirane klasično glasbe in pop(ularno) naravnanih postopkov, je morda še najbolj eksplicitno rezultiralo v delu romunsko-britanske naveze Balanescu Quartet. Balanescu Quartet seveda niso prvi, ki so iz klasično izobraženih voda zašli v pop teritorij. Omenit gre še vsaj tudi pri nas že videne Kronos Quartet, pa manj izpostavljene Soldier String Quartet, Elvis Costello je pred dvema letoma posnel album skupaj z Brodsky Quartetom in konec koncem imamo tudi v domačih logih primer tovrstnega križanja v Al Capone Štrajh Triu. A na tem mestu nas bodo zanimali predvsem Balanescu Quartet ob njihovem nedavnem nastopu v srednji dvorani Cankarjevega Doma.Aleksander Balanescu ob vsej akademski izobrazbi ne pozablja na svoje izvore, na vplive lastnega okolja in post-socialistične spremembe. Posebej letošnja plošča Luminitza, ki je zapoljnevala večino repertuarja ljubljanskega koncerta, reflektira stanje duha Romunije, rodne domovine Aleksandra Balanescuja. Že uvodoma se nam četverica prikupila s strogim predstavljanjem, kot sprevrnjeno pozo resnobnosti klasičnih najav. Obenem je to bil uvod v tisti del predstave, ki je eksplicitno izkazoval neglasbene ideje, nadvse preproste želje po resnično demokratičnih spremembah v vzhodni Evropi.
Pravzaprav Balanescu Quartet predstavljajo most med zahodom in vzhodom, med racionalnim in iracionalnim duhom, med glasbenim perfekcionizmom in sproščenostjo, med modernim in klasičnim. V prvem delu koncerta so ponudili avtorske stvaritve, nastale v zadnjem času, in poleg klasičnega instrumentarija (dve violini, viola in čelo) vse skupaj podkrepili z predhodno nasnetimi elektronskimi ritmičnimi vzorci. Skupni glasbeni izraz kljub tem formalnim novitetam ni prestopil meja artikuliranega muziciranja. Krajši solistični izleti so bili rezervirani le za Aleksandra Balanescuja, pa še ti so bili strogo vpeti v skupinsko igro enostavnih, a domiselnih melodijskih vzorcev. Potemtakem niti ne čudi, da so Balanescu že na plošči Possessed obdelali pet skladb prvih pop modernistov, nemških Kraftwerk. Njihovo popolno sozvočje z metronomsko natančnostjo odrejenega ritma in prepletajočih melodijskih linij je bilo prijetno, a obenem srhljivo reproduciranje evropskega, in še posebej nemškega duha, ki mu za povrh niso namenili komentarja. Balanescu povzemajo stil in mu dodajajo domačnost ljudske tradicije v svojstven, povsem avtonomen glasbeni izraz. Za polno prepričljivost je kvartetu primanjkovalo nenadnih izletov, tistih trenutkov, ki povdarjajo umetniško svobodo vsakega ustvarjalca in ga postavljajo pred lagodno predvidljivostjo etablirane kulturne produkcije. Balanescu Quartet so bili v določenih elementih blizu takšnim izzivom, že zaradi elektrificiranih godalnih instrumentov, ki so zveneli trdo, grobo in skoraj nasilno. Tu lahko iščemo vzroke za odličen odziv nadvse različne publike, kjer je vsak lahko našel nekaj zase. Aleksander Balanescu je prav populistično pred vsakim skladbo na kratko predstavil njeno vsebino oz. pomen in tudi razpored skladb je stopnjeval vzdušje do vrhunca ob znanih napevov Pocket Calculator in Model.
Sredstva so klasična, način je pop. Prav tako sramežljivo so se Balanescu približevali občinstvu s skromno sceno oz. light-showom, brez posebej nakazanih presežkov. To zaenkrat še prinaša simpatije, a obenem kliče v spomin mrtvi rokav popularne glasbe imenovan simfo rock ali jazz rock fuzije. Balanescu Quartet so zaenkrat še svetlobna leta daleč od prepotentnosti vituozov tipa Rick Wakeman ali Jean Luc Ponti, a želje po nečem večjem in vrednejšim lahko kaj kmalu rezultirajo v glomaznem konceptualizmu. Dokler bo Aleksander Bbalanescu obdržal niti z rodno deželo in njeno tradicijo se nam za to še ni treba bati, a pri vstopu v veliki glasbeni svet in podrejanju principom tržnih mehanizmov se je že marsikomu zalomilo. Na poti med Scilo in Karibdo mu zaželimo čim več lucidnih prebliskov in predvsem, da bi obdržal t.i. umetniško svobodo.
(Tribuna, 1994)
Janez Golič
