THE BAMBI MOLESTERS
As The Dark Wave Swells
(Dancing Bear, 2010)
Tuji recenzentje so se že pred leti čudili, kako si lahko skupina z Balkana tako prepričljivo prisvoji zvok južnega dela Združenih Držav Amerike. Del pojasnila leži v dejstvu, da so mnoge ameriške zasedbe, ki delijo podobna glasbena občutja, našle zatočišče ravno v Evropi, npr Calexico in Walkabouts so in še objavljajo plošče pri nemških založbah, kar je posledica zanimanja evropskega poslušalstva za tovrstno godbo in nenazadnje, tudi nadaljnji poriv. Glede na dober pretok glasbenih idej, tako na ploščah kot s koncertnimi nastopi, se del mentalitete hitro seli po razvitem svetu. Nekaj zaslug za preboj The Bambi Molesters v širni svet ima zagotovo Chris Eckman iz Walkabouts, ki že nekaj let živi v Ljubljani, on je znal povezati podobno misleče in čuteče glasbenike s te in one strani Atlantika. Dober glas je prišel celo do R.E.M., začela so se sodelovanja, nabiranja izkušenj, kar je vse rezultiralo v izjemno skladno in uglašeno glasbo na aktualnem albumu As The Dark Wave Swells.Od objave prejšnjega albuma je minilo devet let, kar sicer ne pomeni, da je kvartet iz Siska ves ta čas posvetil skladanju in uglaševanju skladb za novi izdelek, a razlika je očitna. Menim, da ne le razlika med prejšnjimi ploščami in aktualnim cedejem, temveč so The Bambi Molesters šli zavestno v razliko med studijskim delom in koncertno predstavitvijo. Nekaj drugega je poslušanje v domačem okolju (ali še bolje, vsaj v njihovem primeru, v avtu), kot doživljanju nastopa v živo. Sicer pa se bomo v to lahko kaj kmalu prepričali na lastna ušesa.
The Bambi Molesters so v zasnovi t.i. surf skupina. Tokrat je tudi vseh 11 skladb povsem instrumentalnih, in v ospredju je večinoma preplet dveh »surferskih« kitar. Vendar je Chris Eckman kot producent takoj razširil surferski okvir z orkestralnimi aranžmaji, ki poudarjajo filmsko dimenzijo po Morriconeju in Tarantinu dišeče glasbe. Mestoma zarežejo še pihala in »dogajanje« se prenese nižje na Jug, prav do mehiške meje in čez. Glavnino glasbeni draži vseeno prinesejo The Bambi Molesters sami. Večjo pozornost so namenili natančni igri, odtenkom zvoka, malim okraskom, ki skupaj s pazljivejšo produkcijo prinesejo vtis vrhunske glasbene izkušnje. To ni več glasba začetnega navdušenja, temveč izraz zrele glasbene izkušnje. Večja pozornost je namenjena tudi skladanju, vsaka skladba ima svojo prepoznavno nit, neko nadzvočno kvaliteto, je celota zase in obenem je pazljivo umeščena v tok celotnega albuma. Res je tokrat glasba bolj lirična, umirjena, The Bambi Molesters pač uživajo v ležerno vožnji, vzamejo si čas za razgled v vse smeri in ne le divje pritiskajo stopalko za plin, kjer je pogled usmerjen le naravnost. No, brez skrbi, Bambiji niso povsem pozabili pritisniti na plin, vsaj v dveh skladbah se spozabijo in odbrzijo s hitrostjo in energijo, ki bo predvsem na koncertnih podijih vzela dih. Kot na prejšnjih treh ploščah (prvi album je pravzaprav izšel le na kaseti) tudi tokrat The Bambi Molesters s priredbami kažejo, kje leži njihovo srce. Siboney in Thundering Road zvenita kot njihovo avtorsko delo in obratno, avtorska dela bi lahko postala del klasične zapuščine žanra. Potem se ponovno postavi vprašanje; so The Bambi Molesters izbrali surf, ali je morebiti surf izbral njih?
(Rock Obrobje, april 2010)
Janez Golič
