Lester Bangs: PSYCHOTIC REACTIONS AND CARBURETOR DUNG
Uredil: Greil Marcus
(Serpent's Tail, London, 2001)

Bila sva dobra, vendar ne najboljša prijatelja, nam v uvodu zaupa Greil Marcus, ki je bil leta 1969 pri reviji Rolling Stone prvi urednik Lesterja Bangsa.
Težko je pisati o mrtvem prijatelju, ne da bi nehote zašel v melodramo ali sentimentalnost. Toda motiv je bil preprost, natančno sem želel razdelati in razložiti pomembnost Lesterjevega dela.
V času zbornikovega nastajanja (leta 2001 smo dobili že drugi ponatis knjige, opremljen z najnovejšimi Marcusovimi mislimi, prvi je bil leta 1987 v ZDA in 1996 v Veliki Britaniji), sta se Greil Marcus in Lester često videvala in se pogovarjala, kako bo nastala knjiga o kritiškem delu Lesterja Bangsa. Ta, ki je sedaj pred nami.
Knjiga Psychotic Reactions and Carburetor Dung je vpogled Greila Marcusa v zapuščino kritiškega dela Lesterja Bangsa. Ne gre za povzetek tekstov ali nek reprezetativen izbor, temveč za poskus portreta moža, ki je kreiral pogled na rockovski svet, ga po svoje prakticiral in se soočal z njegovimi posledicami ter ga poskušal premakniti naprej.
Tako v knjigi prav gotovo ne boste našli njegove prve recenzije (Kick Out the Jams, MC5) , ali pa njegove zadnje (»If Oi were a Carpenter« v Village Voice, 27. aprila 1982). V bistvu Marcus nalašč ne vključuje ničesar od Lesterjevega pisanja za Rolling Stone, in nič od njegovega beleženja o umetnikih, ki so bili njegova obsesija, avatarji ali talismani (the Rolling Stones, Captain Beefheart, Miles Davis, Charles Mingus, the Ramones). Teksti v knjigi se namerno soočajo z umetnikom, ki je svoje delo nadvse ljubil (dobesedno!) in ga spoštoval.
Knjiga je hote prezrla vse iz knjige »Blondie«, pohujšljive in žgečkljive fenovske biografije, ki jo je Bangs napisal v dveh dneh leta 1980, izpustila je večino od 600 strani osnutkov, ki jih je napisal za biografijo o Rodu Stewartu, ki jo je izdal skupaj s Paulom Nelsonom leta 1981. Prav tako v knjigi ne boste našli nobene izmed njegovih stotih pesmi ali prired pesmi. Marcus je v pripravi za knjigo izpustil tudi nešteto tekstov, recenzij in portretov, milijone besed o rockovski glasbi.
Vtis, ki sem ga z izborom tekstov skušal doseči je moj izbor pisave Lesterja Bangsa, tako v načinu kot v izboru tematike. Poskušal sem najti zgodbo, ki bi govorila sama po sebi.
In res. Knjiga se lahko bere kot antologija, preskakujoč iz teme na temo, iz časa v čas, toda glavni namen zbornika je ZGODBA. O rockovskem kritiku, ki konfrontira svoj odnos, odpor ali ljubezen, do sveta in iz vsega skupaj potegne nek smisel. Ali kot je to zapisal sam Lester : Očitno sem bil briljanten, nadarjen umetnik, občutljiv moški, ki se ni bal razkriti svojih čustev, eden redkih, ki so razumeli, kaj je bilo narobe z našo kulturo in zakaj le ta ni mogla imeti nobene prihodnosti…Bil sem najboljši. In pisal sem nič drugega kot le recenzije plošč.
Ste kot bralci mogoče pripravljeni sprejeti dejstvo, da je najboljši pisec v Ameriki pisal skoraj izključno recenzije plošč. In kdo za hudiča je ta Lester Bangs?
Skozi tekste se nam izlušči Bangsova življenjska linija. Ko se spominja otroštva: Iz otroštva se najbolj spominjam fantazije, da bi imel dvorec prepoln katakomb, ki bi bile vse v neskončnih vrzelih polne po abecedi zloženih albumov, ki so kdajkoli izšli.
Lester je bil vnet zbiralec vinilov in strasten bralec. Njegova heroja in učitelja sta bila Jack Keruac in William Burroughs. Njihove knjige in vsakršne plošče so iz Lesterja Bangsa naredili pisca.
Leta 1968 se je dvajsetletni Lester javil na oglas revije Rolling Stone, ki je novačila nove rockovske pisce. Prve kritike je zastavil prav tam. Tako je v letih od 1969 do 1973 napisal več kot stopetdeset recenzij, vendar je treba priznati, da mu revija Rolling Stone ni nudila tiste kreativne svobode, ki jo je potreboval. Prej bi to lahko trdili za revijo Creem, ki je Lesterju vsaj nekaj časa nudila dovolj prostora za njegove daleč najboljše fatazijske zgodbe.Stalna prisotnost na sceni, humor v stilu Lennyja Bruca, izredna kritičnost, (recenzija plošče je pri Creemu lahko obsegala tudi do 10 strani), v intervjujih z glasbeniki je marsikdaj šlo za prave besedne dvoboje, še posebej je blestel v odnosu do Lou Reeda. Najprej kot sodelavec revije Creem in kmalu kot urednik je dosegel, da je revija dobila nek subverziven podton v neizprosni, komercialni poplavi rockovskega posla. Skupaj z urednikom Daveom Marshem sta odkrila, vzgojila in promovirala estetiko radostnega prezira, ki so jo leta 1976 in 1977 v New Yorku promovirali Ramonsi, v Londonu pa Sex Pistolsi, in ki je prevzela ime, ki ji ga je dal: punk.
Lester Bangs je pokrival »sceno« in odkrival vse, kar se je na njej dogajalo. Med leti 1970 in 1976 je to pomenilo več kot stosedemdeset recenzij in sedemdeset naslovnih tem, nešteto fotografij, brezštevilne odgovore na pisma bralcev…
Lester prav gotovo ni bil stilistično najbolj prefinjen ali načitan kritik svojega časa, toda bil je prav gotovo tisti, ki se je znal najbolj vživeti v svojo publiko. Znano je, da je prvi uporabil termin »heavy metal«, bil je zgodnji raziskovalec estetike trasha, najboljši komentator punk-new wava, čeprav je v rockovskih revijah blestel v analizah Vana Morrisona ali Metal Machine Music. Lester je postal osebnost znotraj sveta rock'n'rolla, znotraj njegovih meja. Postal je slaven.
V New Yorku je začel pisati bistveno počasneje. V glavnem je objavljal za the Village Voice. Istočasno pa je pisal tudi za obskurne fanzine. Določen članek je večkrat preverjal, moraliziral v najboljšem pomenu besede, poskušal razumeti, kaj je tisto najpomembnejše in to prenesti v obliko, ki obvezuje tako bralca kot umetnika. Skupaj z Richardom Meltzerjem in Nickom Toschem, sicer bolj znani kot trojica »noise boys« ameriškega rockovskega kritištva, ki je imela ogromen vpliv na stil pisanja o rockovski umetnosti. Tako Meltzer kot Tosch sta kasneje zapustila vlogo rockovskega kritika prihajajočim novodobnim kritikom. Slednji so v v izgubi središčnosti rocka raziskovali nove naloge in pojave v radikalno spremenjeni glasbeni panorami. Kritika, ki danes šteje, je še vedno 99% anglosaksonska, recenzije, dobre kot slabe, pa so v glavnem v resonanci z glasbeno industrijo. Le ugibamo lahko, na katerem glasbenem področju bi se dandanes izpostavilil Lester Bangs. Mogoče bi ostal danes nezaposlen, še najverjetneje pa je, da bi si na medmrežju ustvaril svoj kritiški svet.
In vendar, kritike in misli zbrane v zborniku Psychotic Reactions and Carburetar Dung, sproščajo. Branje pomeni skrajni užitek, gledano bodisi iz čisto literarnega zornega kota ali zgolj pragmatično, kot koristni nasveti, ki ti približajo svet, ki ti je že tako in tako ljub.
Kajti, kaj ni vsak rockovski pisec frustrirana rockovska zvezda in kaj si nisem morda zaslužil svojih petnajst minut slave?
Obvezno čtivo za vse, ki o rockovski glasbi pišejo, jo poslušajo, vrednotijo, cenijo. Stila se sicer ne da sneti, ostane le priokus odlično opisanih občutkov o glasbi, ki se povsem enakovredno kosajo z izvirnikom. To je GLASBO. Ujeti ta občutek empatije je Umetnost. In prav to je gotovo največja odlika dela Lesterja Bangsa.
(Muska, december 2001)

Varja Velikonja