LET IT BLURT
The Life and Times Of Lester Bangs
Jim DeRogatis
(Bloomsbury Publishing Plc, London, 2001)

Ali je kritika resnična umetnost? In zakaj ne bi bila? Saj vendar ustvarja z materiali tako, da jih postavlja v nove, osupljujoče oblike. Kaj več lahko rečeš o poeziji? Tako je razmišljal že Oscar Wilde v »The Critic As Artist«.

Lester Bangs je poleg Deene Weinstein, profesorice na univerzi, najbolj vplival na moje mišljenje o rokenrolu, priznava Jim DeRogatis. Biografijo o Lesterju Bangsu je začel pisati dobrih štirinajst dni po Lesterjevi smrti ( aprila 1982). Potem pa je sledilo celih štirinajst let raziskovanj, nešteto intervjujev, študij tekstov, recenzij, pesmi in tonskih zapisov in predvsem razglabljanj o štirih različnih pristopih k pisanju knjige. Kljub dolgoletnemu in natančnemu raziskovanju avtor priznava: Ne drznem si špekulirati v smeri, ali je bil Lester velik glede na svoje izgrede ali pa zgolj zaradi njih. Dejstvo je, da je Sv. Lester postal rokenrol ikona, in ljudje so v njem brali mite, ki so jih potrebovali. Konec koncev so to povsem nerelevantna vprašanja, ki so navdihnila projekt pisanja biografije.
Prvi je bil nedvomno želja, povedati zgolj Lesterjevo življenjsko zgodbo, ki je Jima vznemirjala že veliko pred tem, preden se je z njim spoznal tudi v živo. Billy Altman, eden izmed Bangsovih najbližjih prijateljev, sicer zatrjuje, da zveš o Lesterju vse, če samo prečitaš njegove članke. Jim ne deli tega mnenja. V pisavi in osebnostno se je namreč Lester konstantno spreminjal in razvijal. O tem priča ( kako ameriško) tudi izjava njegovega psihoanalitika in tudi sicer dobrega prijatelja: Če boš uspel zbrati vseh sto in petdeset verzij v sestavljeno osebnost, potem boš dobil Lesterja. Lester Bangs je bil romantični vizionar rokovskega pisanja ali kot bi se Hunter S.Thompson, Charles Bukovski in Jack Keruac združili v eno. Tam, kjer so eni idealizirali rokenrolerski stil življenja in drugi prezirali distanco ali akademsko verzijo le tega, ga je on živel, užival v njegovih ekscesih, vlekel energijo iz njegovega hrupa in prilagodil strast v prozi, ki je izbruhnila na straneh revij Rolling Stone, Creem in the Village Voice. V ustvarjalnem procesu je postal enak umetnikom, ki jih je slavil, vihravih vizionarjev in odločnih individualistov, kakršni so bili Captain Beefheart, Iggy pop, Patti Smith, Richard Hell in najbolj med vsemi, Lou Reed, s katerim je imel odnos, ki bi ga lahko primerjali z onimi tipa Johnson/Boswell, Vidal/Mailer ali Mozart/ Salieri.
Drugi avtorjev namen je bil začrtati zgodovino rokovske kritike. Prišli smo torej na področje, ki je bilo skupno obema. V medijih ni bila zgodovina rokovske kritike dejansko nikoli do konca razkrita, ne glede na izobilje živopisanih karakterjev, razkošnih šal in nepozabne proze. Forma se je razvila sredi šestdesetih let, se razcvetelela med novim novinarstvom v zgodnjih sedemdesetih in se profesionalizirala in izgubila velik del svoje osebnosti v zgodnjih osemdesetih. Lesterjevo delo predstavlja po mnenju mnogih visoko, najvišjo točko, ki si jo na tem področju še lahko začrtamo.
Ne morem si kaj, da ne bi citirala še eno večno mlado Lesterjevo misel o rokovski kritiki, ki žal, drži v veliki večini še dandanes. Vedno bolj tudi v naših krajih. Stanje rokovske kritike je bedno. Gre za ljudi, ki so šli skozi novinarsko šolo in spoznali, da je pot rokovskega kritika pravzaprav najlažja, da si pridobiš neko oporo v novinarski karieri. Ti ljudje sploh nimajo radi glasbe, nimajo potrebne strasti. Videl sem njihove zbirke plošč, nekaj Bonnie Raitt albumov in to je to. Naslednjič bodo zunaj kupili the Public Image, Ltd., ker je pač to stvar, ki jo v tem trenutku morajo narediti. Sovražim te vrste sranja - ljudi, ki podlegajo trendom in so oportunistični.
Pripoved v knjigi teče vzporedno s tretjim ciljem, ki si ga je DeRogatis zastavil, to je raziskovanjem Lesterjevih kritičnih idej in estetike kot take. Simptomatična je na primer izjava Roberta Christgaua, urednika pri Village Voiceu: Njegove ideje niso bile tako močne, močno je prevladoval njegov jezik. DeRogatis izpodbija to misel z ugotovitvijo, da še dandanes prevladujeta dva tipa rokovske kritike: nekaj kot potrošniški vodič, ki obravnava rokenrol izključno kot obliko zabave in na drugi strani akademski pristop, ki je rokenrol izropal vsega veselja in besnosti. Oba tabora pa skušata marginalizirati Lesterja tako, da ga portretirata kot stilista, kot »rockista« (kakor, da so bili trije akordi in backbeat vse, za kar se je zavzemal) ali kot elitista, čigar resnična in prava ljubezen je bila »popularna« glasba, ki jo nihče drug ni maral. Definicija dobrega rokenrola pa je po Lesterju: Dober rokenrol je nekaj, ob čemer se počutiš živega. Je human, kar ne morem trditi za večino današnje glasbe (piše se leto 1982). Zame dober rokenrol poleg Hanka Williamsa in Charlieja Mingusa obkroža še veliko drugih stvari, ki niso striktno definirane kot rokenrol. Gre za držo in vedenje, in ne za glasbo točno določene oblike. Gre za način, kako pristopaš k zadevam, kako delaš. Pisanje je lahko rokenrol, film je lahko rokenrol. Gre za način, kako živiš svoje življenje.
Zaključno temo v knjigi pa predstavlja raziskava obdobja glasbe in kulture gledano skozi Lesterjevo prizmo, estetiko njegovih sodb in rokovske kritike nasploh. V to zadnjo nalogo je avtor DeRogatis vložil kar pet let raziskovalnega novinarstva, intervjuval 227 ljudi, ki so igrali različne vloge v Lesterjevem življenju, prebral ogromno objavljenih in neobjavljenih pisarij, pisem, zvezkov.
Knjiga Let It Blurt (gre za istoimenski naslov ene izmed Lesterjevih pesmi) je pravi poklon Jima DeRogatisa svojemu poklicnemu idolu, rokovskemu kritiku Bangsu.
Danes o pomembnosti Lesterjeve zapuščine nedvomno pričajo številni simpoziji in seminarji, ki se, jasno, odvijajo predvsem po univerzah v ZDA. Govor je o načinu pisanja o popularni kulturi in o vplivih, ki jih je s svojo pisavo zapustil v analih rokovske kritike. O tem, kako zelo je bil sprejet tudi pri umetnikih in glasbenikih nam pričajo primeri, ko se njegovo ime pojavlja v prenekaterem tekstu v skladbah od Boba Segerja pa do skupine R.E.M.
Karizma, ki žarči iz Lesterjevih popisanih strani, je eden izmed vzrokov, zakaj Lester še vedno živi. Medtem, ko tako imenovani anti-Lesterji zagovarjajo stališče, da pretirana intezivna čustvenost ni veljavni in obče sprejeti kriterij za ocenjevanje glasbe, pa je bil Lester vedno prepričan v nasprotno. Ali povedano drugače, Lesterjev problem je bil v želji, da se zabave željni impulzi mladostništva transformirajo v neko delujočo estetiko, če že ne v filozofijo ali način življenja. Kar ni, po Lesterjevo, popolnoma nič slabega. Zadnja leta se je prebijajoč skozi grozne, nove zvoke, vedno bolj zatekal k stari glasbi ( ne pozabimo, piše se leto 1982…). Vendar ni šlo za odmik v preteklost, saj, kdo pri zdravi pameti bi želel nazaj v petdeseta ali šestdeseta leta. Toda, če daš Hanku Williamsu ali Charlieju Parkerju prednost pred the Sun Sessions, ali Velvet Underground pred Squeeze, to ni nostalgija. Gre zgolj za dober okus.
Leta 1982 je Lester resno razmišljal, da bi se začasno umaknil v Mehiko, kjer bi v miru končno realiziral svojo življensko željo. Napisati roman ( delovni naslov All My Friends Are Hermits). Nekaj, kar nima nobene povezave z glasbo. Daleč od ponorelega sveta…
Ali res?!
(Muska)

Varja Velikonja