Portret: BARK PSYCHOSIS

Razvoj pop skupine Talk Talk je bil vsaj nenavaden. Sam začetek sicer ni kazal na odklon; skupina se formira v času angleškega novega vala in nebogljeno zajadra naprej na valu nove romantike v smeri kakih Duran Duran in ABC. Uspešnice It's My Life in Such a Shame odmevajo na radijskih frekvencah predvsem širom Evrope in v obliki videospotov redno zarotirajo na MTV. Založba EMI na krilih komercialnega uspeha na široko odpre mošnjo, a Talk Talk se po treh uspešnih albumih umaknejo v samoto in v zapuščeno cerkev preurejeno v snemalno studio ne spustijo nobenega predstavnika založbe. Nestrpnost je toliko večja, ker se stroški snemanja plošče povečujejo, roki krepko presegajo, edina izjava skupine pa je, da tokrat z albuma ne bodo sneli singla. Ko album Spirit Of Eden (EMI, 1989) le ugleda luč sveta, resda zadovolji še tako izbirčne kritike, a komercialno je polom. Šest daljših pesmi brez zapomljivega refrena ni našlo poti do širnega poslušalstva. Obenem se Talk Talk odločijo, da plošče s tako kompleksnimi aranžmaji ne zmorejo adekvatno predstaviti v živo, zatorej ne bo turneje. Založba na svojo roko objavi album plesnih remiksov in ponovno natisne starejše uspešnice na singel ploščah, ki se začuda, v drugo prodajajo bolje kot prvič. Talk Talk se počutijo izzigrane, saj so zanje 7 let stare pesmi že zgodovina. Spor se rešuje na sodišču in reši v prid Talk Talk.
Več razumevanja za svoje početje najdejo pri Polydorju. Vendar še preden se lotijo snemanja albuma, ki se izkaže za njihov zadnji, jih zapusti bobnar Lee Harris, prav ta, katerega pot bo zanesla v bližino našega drugega protagonista, Grahama Suttona.
Talk Talk brez Harrisa, z večinoma studijskimi glasbeniki posnamejo in objavijo še album Laughing Stock (Polydor, 1991). Ta je še korak naprej v razgrajevanju tekstur, oblika pop pesmi je povsem zabrisana, podrejena abstraktnim temam. Talk Talk zaidejo v področje ambienta in jazzovske razpuščenosti. Po objavi albuma se razpustijo tudi sami. Graham Sutton na drugi strani ni nikoli okusil zvezdniškega sijaja, je pa podobno izšel iz v svojem času aktualnega dogajanja. Graham ustanovi Bark Psychosis s sošolcem Johnom Lingom leta 1986. Začetne korake naredita s predelavami ultra-hitrih Napalm Death, se upočasnita na način Swans, Sonic Youth in Big Black, šele s prihodom klaviaturista Dana Gisha iz Disco Inferno (ki so spet posebno poglavje in še en primer, kako se glasbeniki podobnih nagnenj slejkoprej najdejo) njihova glasba postane atmosferična, ponotranjena, a obenem organska in srhljivo urbana. Nekaj singlov pri znameniti neodvisni založbi Cheree je bilo dovolj, da so jih opazili pri Virgin in ponudili možnost za snemanje in objavo prvenca.
Skupina si je snemalni prostor uredila v cerkvi v vzhodnem Londonu, saj je v tamkajšnji grobnici tudi vadila. Cerkveni prostor je s prostornostjo in posebno akustiko nudil številne možnosti postavitve mikrofonov in instrumentov. Ker se je vsake toliko v taisti cerkvi odvijalo bogoslužje, so morali takrat Bark Psychosis podreti improvizirani studio in ga po maši spet postaviti. Obenem je skupina tudi glasbeno napredovala. Sproti so vključevali nove instrumente, nadgrajevali zamisli, popravljali ali celo zavračali že posneto, vse po diktatu Grahama Suttona. Utrudljiv in dolgotrajen proces je načel potrpežljivost ostalih članov zasedbe, en za drugim so odhajali in še preden je bil album pripravljen, je Graham ostal sam. Delo je dokončal s pomočjo številnih zunanjih sodelavcev, med njimi se že pojavi Lee Harris, ki ga Graham odkrije s poslušanjem albuma Spirit Of Eden. Ravno ob pravem času. Kajti zanj je bilo leto 1988 leto hrupa (tisti čas Sonic Youth, Swans in Big Black objavijo svoje najboljše plošče), že 1989-o postane leto tišine. Krik je zamenjal šepet, glasne kitare je nadomestil klavir, mehanični ritem se je umaknil pred pazljivim jazzovskim bobnanjem. Bolj kot neposredni udar na slušna čutila postane pomemben lebdeč, težko definiran zvok Graham Sutton trdi, da je album Hex (Virgin, 1994) nastajal natanko pet let. Večji del tega je odpadel na produkcijo, Graham se navduši nad tehnologijo in končni miks za album naredi na računalniku. Ker skupina praktično ni obstajala, in četudi bi, bi v živo stežka predstavljala pesmi z albuma, Graham postavi Bark Psychosis na stranski tir in skoči na vagon drum&bassa, ki takrat skozi velika vrata vdre na Otok. Graham se preimenuje v Boymerang, to je bil njegov drum&bass ego, ki ga je tedensko sproščal v londonskem klubskem okolju ob Grooveriderju in Metalheadzu. Plošče je objavljal pri specializiranih založbah, Lo Recordings, Ninja Tune, Leaf… Ko drum&bass postane iskano tržno blago, uporabno v vsaki TV reklami, se Grahamu vse skupaj upre in Boymeranga odvrže stran.
Vmes se sreča s Harrisom v njegovem projektu O'Rang, ki ga ta pelje z nekdanjim kolegom iz Talk Talk, basistom Paulom Webbom. O'Rang je odprta druščina, glasbeniki vstopajo in izstopajo brez obveze. Je 99 odstotna improvizacija, Harris in Webb med snemanjem ne dajeta nobenih napotkov, pridružujeta si le pravico do končnega miksa (naši Bast bi glede na način dela lahko bili dobra primerjava). Na albumu prvencu Herd Of Instinct (Echo, 1995), na primer, gostujejo Matt Johnson iz The The, Beth Gibbons iz Portished in seveda Graham Sutton.
Slednji je z Boymerangom z leti pridelal precejšnjo popularnost, tolikšno, da je za ponovno vstajenje Bark Psychosis našel velikega pokrovitelja, založbo EMI. Ta je logično razmišljala, da bodo prenovljeni Bark Psychosis vsaj plesna različica starih, torej še za stopnjo sprejemljivejši in popularnejši. Zgodilo se ni nič od tega. Za 'nove' Bark Psychosis se od izdaje albuma Hex ni prav veliko spremenilo. Zanimivo, spet je trajalo natanko pet let od zametkov do končne realizacije albuma Codename: Dustsucker (Fire Records, 2004), tokrat še po zaslugi založbe, ki ji poskusni posnetki niso bili povšeči in je razdrla pogodbo. Kakor tolikokrat v takih in podobnih primerih, se je ponudila neodvisna založba, Fire Records. Obenem je Graham zgradil lasten snemalni studio, si naredil malce reklame v naslovu plošče (studio je DustSucker Sound) in delo na svojem albumu delil s produkcijo za manj znane angleške skupine.
Codename: Dustsucker je za spoznanje živahnejši album. Zagotovo ne plesni, le ritmično razgrajen po zaslugi drugega človeka v skupini, Leeja Harrisa. Še tri gostujoče pevke dodajajo kontrast, ki ga Graham Sutton sam ne bi mogel doseči. Kontrast med prizemeljenim, nekako zadušenim hrupom in sakralnim petjem, med ritmičnim obredom in svobodnim izrazom trobil, kar vse vežejo oddaljeni zvoki sintetizatorjev. Še ti kot nezanesljiv namig, da je plošča nastala enkrat v zadnjih tridesetih letih.
(Muska, september 2004)

Janez Golič