BARRY ADAMSON
Oedipus Schmoedipus
(Mute, 1996)
Prevzemanje in zanikanje Freudove teorije Ojdipovega kompleksa je v primeru Barryja Adamsona le ohlapna metafora za vse, kar je želel združiti na svoji tretji, pravi redni plošči. Album zato ni strogo konceptualni izdelek, saj zaslutimo odmeve s prejšnjih plošč. Tokrat je na udaru meseno poželenje, ki zavezuje vsaj tako kot religija ali drugi psihološki momenti. Že uvodni, gospelovsko odpeti stihi ("save me from my own hands") napovedujejo, da gre za dokončni obračun s samim sabo in da se bo poslej Barry glasbe loteval na bolj sproščen način. Potreboval je teh 7 let, kolikor je minilo od odhoda iz The Bad Seeds, da je obračunal tako z notranjimi kot zunanjimi strahovi.Glasbeno je Oedipus Schmoedipus vrhunski izdelek, saj se Barry odlično znajde v vseh žanrih, ki se jih v obilici poslužuje, ko oblikuje povsem lasten slog. Gostujoči glasbeniki tu le izpolnjujejo njegove zamisli, in le kdo bi bolje odpel ključno pesem na plošči, Sweetest Embrace, ki združuje celotno idejo izdelka, kot Nick Cave? Billy McKenzie se odlično vključuje v trip-hop gospel Valley Of Dolls in Jarvis Cocker k sreči le "šepeta v uho" pregrešne stihe v uvodni Set The Control For The Heart Of The Pelvis. Ostalo so inštrumentali, ki so večinoma navdahnjeni s starimi jazzovskimi temami in podprti s sodobnim hip-hop ritmom, med katerimi karseda spoštljivo ždi Miles. Barry Adamson si je tokrat res vzel čas, da je pretanjeno in povsem primerno ozvočil posamezne prispevke, le srhljivo in z elektroniko podkrepljeno pripoved It's Business As Usual je "oskrbel" mojster poklica Paul Kendall. Vsaka skladbe zase je zaokrožena celota, ki lahko deluje kot filmski prizor brez slike, saj je prisoten močan glasbeni suspenz, dramatična razsežnost velikega orkestra in pulzivnost masivnega ritma. Le razpoloženja se menjajo z nenadnimi zasuki in nas vodijo po mozaiku, ki šele ob koncu razgrne celotno sliko.
(Muska)
Janez Golič
