BARRY ADAMSON
The King Of Nothing Hill
(Mute/Dallas, 2002)
Nepravično bi bilo pričakovati, da bo Barry Adamson po petnajstih letih samostojne glasbene poti in številnih izvrstnih albumih, ponudil nekaj revolucionarno novega, drugačnega. Ne samo, da je v sebi lastnem slogu 'predelal' že vse glasbene žanre, ki so blizu njegovi črni duši v črnem telesu, izčrpal je tudi vsa temeljna vprašanja – rasna, spolna in verska – ki so se ga močno dotikala tudi zasebno. Kot umetnik pa jih je lahko izprašal tudi na obči ravni.
Ideja konceptualnega albuma je preživela že v sedemdesetih letih, torej ideja o zbirki pesmi, ki bi bile vse napisane pod vtisom enotne tematike. Podobno so preživeta dvopolna združevanja plesnega funka in jazzovskih bravur (predvsem v t.i. acid-jazzu), no, avtorsko ustvarjanje mora preko preprostih formulacij in tudi Barry Adamson se ni ustalil v koordinatah, ki so jih začrtali drugi.
Že zato ne, ker je sam odprl dovolj široko glasbeno polje, s katerim lahko zadovolji vse osnovne ustvarjalne potrebe.
Z albumom The King Of Nothing Hill je še enkrat pregnetel lastne glasbene dosežke, ali si je prisvojil in preoblikoval tuje do te mere, da lahko na koncu album podpiše s svojim imenom. Tako je tu spet 'vse'; poudarjen funk groove na poti v hiphop, swingovska pihala, kot kontrapunkt nežna igra ksilofona, pridušeni vokali v offu in drugi filmski vložki in predvsem Barryjev glas, pri katerem nikoli ne moremo z gotovostjo trditi, ali poskuša zapeljati ali grozi. In če mu je zaradi (že zaradi oblice preteklega dela) zmanjkalo jasnih oz. zapomljivih harmonij, je ta manjko zapolnil z zvočnim bogastvom in skoraj vizualno sestavino umišljenih prizorov. Skrajni čas je, da te težnje dejansko projecira na vidno podlago.
Obenem je že prišel čas obrata v pogledu; če je prej vse preizkušal na sebi in izhajal iz lastnega posebnega položaja, se je sedaj postavil v vlogo kralja, oz. gospodarja usod. Da lahko v popolnosti vlada, so njegove projekcije karseda temačne, posameznikova svobodna volja pa skrčena na osnovne bivanjske potrebe. To je umišljen maščevalni ukrep nepravičnemu svetu. Da ne bi prišlo do zmotnega sklepa, ga Barry uvede s Cinematic Soul, dovolj značilnim tipanjem oz. oblikovanjem razpoloženja. Sledi prvi vrhunec albuma, že na prvi sluh dopadljiva balada Whispering Street z mogočnim refrenom, ki bi ga skoraj moral zapeti Tom Jones, ali, ker Barry zlahka obrača smeri pogleda, Shirley Bassey. To je obenem smernica vnaprejšnjih preizkušenj, malih prevar, nezaupanj, tehtanj iskrenosti in odkrivanje laži. Najglobje v brezno nizkih strasti nas Barry odpelje z Le Matin Des Noire Archieja Sheppa, desetminutno ekskurzijo morbidne atmosferičnosti, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končala. In ker se je skoraj moral izneveriti stari šoli koncepta, je vmes postregel z zgodbo obžalovanja, That Fool Was Me, iz katerega se v opomin, rodi maščevanje.
Kot vsi prejšnji albumi Barryja Adamsona tudi The King Of Nothing Hill ne ponuja dokončnega odgovora, še najmanj ne sprave. Moralni sklep zgodbe - položaj strašnega kralja teme, kot si ga je zamislil tokrat, ne ponuja popolnega zadovoljstva. Je komforten, a hladen, brezoseben. Barry pa tako prepičljiv, da bi mu skoraj verjeli.
(Muska)
Janez Golič
|