BARRY ADAMSON
Stranger On The Sofa
(Central Control International, 2006)

Sproti, od plošče do plošče je Barry Adamson prehajal od zgolj instrumentalne glasbe za izmišljene filme k vse bolj konkretnim realizacij idej oziroma je med »značilne« filmske teme uvajal vokalne pesmi. Morda je začutil, da je njegova glasba izgublja smer, da se giblje brez cilja in namena. Pomagala bi vizualna komponenta, ampak njegove zgodnja glasba je znala to pričarati kar sama. Petje je najprej položil v usta drugih, že priznanih pevcev in pevk, kasneje je sam stopil k mikrofonu in s pridušenim petjem dodajal dimenzijo napetega pričakovanja. Torej je bilo njegovo petje le podaljšek instrumentalnih nastavkov in Barry albumov King Of Nothing Hill in As Above So Below ni rešil pred dokaj borno prodajo, ki je skupaj s kreativnim padcem pripeljala do prekinitve snemalne pogodbe z založbo Mute. Barry je tako novi album objavil v samozaložbi oziroma pri Central Control International in morda že zato, ker bo sam nosil posledice morebitnega (ne)uspeha, tokrat posnel poslušljivejšo ploščo.
Barry Adamson je izvrsten glasbenik, aranžer, avtor, poznavalec vse mogoče glasbe, v tej smeri se mu res ni potrebno več dokazovati, in vse kar je že izkazal na prejšnjih šestih albumih je zgoščeno na Stranger On The Sofa. So pritajeni, brezosebni nagovori, je orkestracija in elektro-funk, so instrumentalni vložki, ki bi zlahka ozvočevali vsak film s poudarjenim suspenzom in so pesmi, ki jih na prejšnjih ploščah ni. Prav pesmi, ki jih Barry tokrat odpoje z odprtim glasom, dajejo pečat temu albumu, ga določajo, po tem se ga bomo spomnili čez leta. Če bo kdaj objavil drugi del albuma »največjih uspešnic«, na primer Murky World Of Barry Adamson vol.2, bo s Stranger On The Sofa zlahka snel pet ali šest pesmi. Ne le, da so tokrat pesmi izrazitejše in zapomljivejše, držijo diametralno nasprotni naboj kot mrakobne, kar srhljive instrumentalne skladbe. Praviloma se oboje izmenjujejo; instrumentalu sledi optimistična pesmica in ta se nadaljuje v napetosti… Torej je Barry stopil še korak naprej, razširil je meje tistega, kar lahko še počne in to zveni kot njegovo delo. Le malo jih je, ki bi zmogli tolikšno glasbeno širino in kljub temu bi lahko na slepo spustili iglo gramofona kjerkoli na vinilko (s CD ploščo so take skrivalnice pač težje izvedljive) in takoj uganili, da je to Barry.
Naj si gre za zavestni spust v komercialnejšo glasbo ali za koncept diametralnosti, karkoli že Barry Adamson ponuja na tej plošči, zveni navdahnjeno. Še najbolj melodične pesmi so narejeno z zvrhano mero okusa, daleč od načrtnih oblik večine pop glasbe danes. Zato se ni bati, da bi plošča Stranger On The Sofa poletela v vrhove lestvic najbolje prodajanih, je pa en tistih Barryjevih albumov, ki ne potrebujejo »pravega« trenutka, pravega razpoloženja za poslušanje. Sede kadarkoli.
(Muska, julij-avgust 2006)

Janez Golič