Intervju: BARRY ADAMSON


Le malokdo ve, da je Barry Adamson začel glasbeno pot v novovalovski skupini Magazine, se na kratko udinjal pri Visage in se po prihodu avstralskih The Birthday Party v London povsem spreobrnil. Skupini se je pridružil tudi pri snemanju v Berlinu in tam ostal ob Nicku Caveu v The Bad Seeds. Sčasoma je v sebi odkril nova zanimanja in ko se je počutil dovolj samozavestnega, je začel ustvarjati glasbo za film, ki se je odvrtel le v njegovih mislih. Za mnoge je njegov prvi album Moss Side Story najboljša mogoča glasba za črnobeli gangsterski film s tragičnim ljubezenskim razpletom, a Barry je raziskoval naprej in svoje črnski poreklo postavil pred nove izzive. Verske in sploh tradicionalne vrednote so na preizkušnji pri albumu Soul Murder, kjer smo skozi številne konflikte ob koncu le priča spravi. Vmes je Barry postregel še s poudarjeno plesno ploščo The Negro Inside Me in lani zaokrožil dosedanje delo s še eno mojstrovino, ploščo Oedipus Schmoedipus.
Ob plošči Oedipus Schmoedipus sem se z Barryjem Adamsonom pogovarjal s pomočjo telefonske zveze 3.7.1996. Tehnične možnosti intervjuja je omogočil Radio Študent.


Izid tvojega novega albuma je bil napovedan za lanski september, a zdaj naj bi se pojavil šele konec julija. Kakšni so vzroki za tolikšno zamudo?
Razlog je predvsem ta, da sem moral na resno operacijo desnega kolka, šele pred kratkim sem bil zmožen hoditi s pomočjo bergel. Kar nekaj časa sem bil na vozičku in nisem mogel narediti ničesar v zvezi s ploščo, šele pred kratkim sem se spet posvetil albumu in celo spremenil nekaj stvari. Rekel sem si: "Najprej grem na operacijo, potem bom videl, kako in kaj". Ploščo sem želel objaviti že mnogo prej, a vse skupaj se je zavleklo. To je pravi razlog.
Naslov albuma je Oedipus Schmoedipus. Lahko razložiš pomen naslova?
Želim se le malce ponorčevati iz Freuda, pravim, da je Ojdipov kompleks, znan iz grške mitologije, v redu, a sem ga pravzaprav zavrgel. Album res raziskuje ta odnos in jemlje Ojdipov kompleks kot osnovno idejo. In ga nato zavrne.
Schmoedipus je torej zanikanje Ojdipovega kompleksa?
Ja. In to zanikanje je morda pravilno. Sam sem ga hitro zavrgel.
Prvotni naslov albuma je bil A Prayer Mat Of Flesh?
To je res. A obstaja japonski film z enakim naslovom. Ko sem začel s tem projektom, sem ga najprej naslovil z Oedipus Schmoedipus, a všeč mi je bil tudi naslov A Prayer Mat Of Flesh, ki je vzet iz neke knjige iz 16. ali 17. stoletja. Zame ima nekako isti pomen, "prayer" je kot mater ali bog, in "flesh" napeljuje na spolnost, in to se je odlično ujemalo s prvotno idejo. A ko sem slišal za tisti film, se nisem želel zapletati v kakršen koli spor. In sem si rekel: "Oedipus Schmoedipus je bil prvotni naslov, in lahko tudi ostane."
Zdi se, kot da je vsak tvoj album zaključena celota, prvi je bil neke vrste soundtrack brez slike, Soul Murder govori o religiji, Negro Inside Me o rasizmu in novi album o spolnosti.
Točno. Zdi se, da se vsakdo srečuje s temi stvarmi, a jaz sem jih na nek način razdelil. Zame obstaja povezava med ploščami Oedipus, Soul Murder in Moss Side Story, vse so zelo osebne, konceptualno zaokrožene, in menim, da sem v tem smislu prišel do konca. Sedaj se pripravljam na stvari, ki bodo bolj odprte, bolj filmske. A potreboval sem teh pet, šest let, da sem opravil z nekaterimi stvarmi, jih opredelil in se tako nekako očistil.
Si izbiral teme povsem načrtno ali so prihajale same od sebe?
To je čudno, saj včasih zberem vse svoje zapiske in si rečem, to je, kar počnem. O tem ne razmišljam na način - OK, sedaj bom naredil to, in to na tak način... Kje imam kakšen zapis, in kasneje pri tem najdem navdih - kot namig, kaj lahko s tem naredim. Morda bom v prihodnje delal bolj zavedno, ne da bi se prepuščal notranjemu glasu, deloval bom bolj navzven. A kar sem ustvaril doslej, je zagotovo odsev moje osebnosti. Ampak sedaj si rečem: "Hej, počakaj trenutek, te stvari govorijo o religiji, te o spolnosti, o rasizmu" - a so resnično del iste osebnosti.
Na albumu slišimo kar nekaj gostujočih pevcev, zanima me, po kakšnem ključu si jih izbral?
Izbral sem jih medtem, ko sem že pripravljal ploščo. Slišal sem jih peti, igrati ali kar koli drugega; prišlo je kot ideja za Jarvisa, ki sem jo dobil, ko sem se vozil sam v avtomobilu in slišal neko njegovo pesem. Naenkrat sem dobil podobo nekoga, ki pridiga ali prišepetava v tvoje uho in pripoveduje določene stvari. Tedaj sem slišal papeža, ki je prišel nekam notri, in mislil sem: "Bilo bi odlično, če bi Jarvis Cocker naredil te stvari tako, kot jih včasih slišim sam." Kot enega od možnih pogledov - s tem petjem oziroma prišepetavanjem v uho. Približno tako se je zgodilo z drugimi, z Nickom in Billie McKenzie. Slišal sem glas ali igranje skupaj z glasbo, ki prihaja iz zraka, in temu sem se kasneje želel približati.
Bral sem, da ste končno imeli koncertni nastop v New Yorku, lani ali predlani?
Ja, to je res. To je bolj eksperiment. Imel sem posnete trakove, nekaj sem igral v živo, vse skupaj so bile le tri skladbe. V bistvu je bila zabava v baru, ker sem tam poznal nekaj ljudi. To je bil bolj poskus zame, ker v živo nisem igral že kakšnih šest, sedem let, vse od Nicka Cavea & The Bad Seeds. Zanimalo me je, kakšen bo občutek na odru. Prvo skladbo sem odigral na vibrafon, potem sem igral skladbo s plošče Soul Murder, Split, dodal sem le glas čez podlago, in potem sem še bral mojo literaturo na glasbeno podlago, kar je na nek način delovalo kot film v živo. Bilo je zabavno, vrnil se je občutek izpred mnogih let, a kasneje je bilo z mojo nogo vse slabše in slabše in slabše. Mislim, da bom več kot pripravljen na koncertne nastope, ko se bo vse uredilo.
Naj bi bil s skupino ali s posnetimi trakovi?
Kar koli, vse je mogoče uporabiti. Živi glasbeniki, trakovi, ljudje, ki bodo vključevali trakove, različne stvari se lahko zgodijo, simfonični orkester, pihalna sekcija - kar koli se vključi in kar koli igra.
V preteklosti si igral v rockovsko usmerjenih skupinah, nato pa si se obrnil k črni glasbi - v soul, gospel, funk, celo jazz. Kako je prišlo do tega obrata, ali lahko ob tem razkriješ vplive?
Ko sem začel igrati, je bila rockovska glasba stvar britanskih belcev. Tudi sam sem odraščal v takem okolju, prva šola, ki sem jo obiskoval, je bila večinoma belska, šele kasneje sem obiskoval šole z več črnskimi učenci. A vedno sem odraščal med belci - moj oče je bil sicer vpliven, a sam sem moral najti svoje mesto v beli deželi. Glasbeno sem vedno užival v obeh kulturah, v tradicionalnem rocku z močnimi kitarami in na drugi strani v jazzu in hip-hopu, kar najraje igram tudi sam. Menim, da je to zapisano že v moji krvi, oče je črne polti, mati je belka, obe plati sta združeni, to je zame najbolj smiselno in tako te stvari tudi razumem. Povsem lahko uživam v ploščah Sonic Youth, in takoj za njihovo ploščo lahko poslušam Theloniousa Monka. In resnično lahko občutim obe plošči, prav na globji ravni. Vem, da mnogo ljudi posluša različno glasbo, a zame je zelo pomembno, kako dojemam obe plati. V začetku nisem bil pripravljen igrati črnske glasbe, predvsem zaradi vplivov, ki so bili v začetku rockovski. Šele kasneje sem spoznal, da je črnska glasba del mene in mojega izražanja.
Kako pa si vzljubil črnobele filme iz šestdesetih let?
Mislim, da je to psihološke nagnjenosti, ki jo čutim do skrivnosti in napetosti. To je bilo pri meni vseskozi navzoče. Če gledaš te filme iz šestdesetih let, potem najdeš prav ta psihološki aspekt, umore, krivdo, odrešitev. Vse skupaj se je začelo že v štiridesetih letih in se nadaljevalo skozi črnobele filme v šestdesetih letih. Ta tradicija je bila pri filmu izredno močna, kinematografska izkušnja in stilni pristop filma noir, ves izraz nemškega filma, to je bilo izredno močno in me še vedno pritegne. Obenem rad opazujem temačnejši pogled na življenje, opazujem značaje in se sprašujem, kaj se skriva zadaj, pod površjem, kaj se dogaja z njimi, kako sta povezani preteklost in prihodnost. Vse te stvari me zelo zanimajo.
Tvoj prvi album je bil neke vrste soundtrack brez slike. Mislim si, da bi nekega dne rad ustvaril lasten film?
Ja, morda se zdi čudno, da me še ni privedlo tako daleč. A kar počnem sedaj, je že na nek način obiskovanje filmske šole, ker imam izkušnje z ustvarjanjem glasbe, ki sem jo objavil na ploščah ali prispeval za film. Napisal sem že nekaj skladb za novi film Davida Lyncha in to je bila odlična izkušnja učenja, kaj vse je potrebno za snemanje filma. Tokrat sem delal v skupini, in mogoče bomo skupaj res naredili film. To bi bil moj prvi korak, morda se ne bo izpolnil, a upam, da se bo. Kajti najprej bi rad dokončal eno stvar in se potem posvetil drugim.
Tvoja glasba in besedila razkrivajo položaj črnskega človeka v belem svetu, in to v verskem, kulturnem, političnem in socialnem pomenu. Ali ta odnos raziskuješ na osebni ravni ali je posplošen?
Upam, da odraža širši položaj, ko govorim skozi osebne izkušnje. Upam, da ljudje potem rečejo: "Seveda, povsem razumem, o čem govoriš. Jaz doživljam isto." Osebno izražanje je ranljivo, a raje govorim o tem, kot da bi molčal. Obenem so to dejstva, ker jih ljudje sprejemajo in se istovetijo z njimi. Tako kot oseba iz Soul Murder, v skladbi Črn človek na belem križu, ki je prikazana skozi udobno versko zgodbo. Običajno govorim skozi lastne izkušnje, sicer ne morem pričakovati, da bodo ljudje besede razumeli prav. Torej pričakujem, da se ljudje istovetijo s tem, če govorim skozi osebne izkušnje.
Na albumu Soul Murder čutimo neke vrste sprostitev, spravo med črnci in belci. Kako to?
To je bilo zelo čudno. Šel sem skozi obdobje, ko sem raziskoval črnopolte ljudi. Menim, da ta album raziskuje ta odnos, začenši z mojim očetom. Raziskuje, kako se zunanji svet odslikava v mojega, in začel sem s klišeji, kakršen je jeza. Kaj črnopolti ljudje naredimo z jezo, kako jo sproščamo nad seboj in nad drugimi, zakaj sploh postanemo jezni. Te stvari sem raziskoval tako in jih obrnil nazaj. Sprostitev je nenavadna vohunska stvar, ker lahko ubiješ skrivnost. Obdržiš jo le v mislih kot neke vrste raziskovanje.
Kakšen je tvoj proces ustvarjanja glasbe? Imaš celoto že v mislih ali obstaja le vzorec, ki ga kasneje nadgradiš v celovito skladbo?
Včasih začnem z naslovom, včasih z delčkom skladbe, in potem iščem povezave med njima. Običajno so ideje že nekje, le najti jih moram in sestaviti. Pri tem ne sedim in premišljam, kako bi to naredil, zgodi se kar samo od sebe. Potem se polno predam ustvarjanju.
Na tvojih plošloščah sodeluje veliko drugih glasbenikov, a obratno je zelo redko. Nisi prav veliko sodeloval z drugimi...
Ne, ne... Ne vem. Včasih sem bil rahlo zadržan, bal sem se, da ljudje ne bi sprejeli tega, kar se dogaja z inštrumentalno glasbo. Ampak sedaj se moda spreminja, in ker je moda spremenjena, moram razlagati svoje ideje z besedami. Ampak, v redu, prvotna ideja je bila pač taka, tudi zaradi lastnega zadovoljstva, ker rad počnem stvari drugače. Delam pa tudi za druge, tako da vsa stvar le ni tako abstraktna.
Ali obstaja glasbenik, s katerim bi res rad sodeloval, pa za to še nisi imel priložnosti?
Ne vem. Običajno imam del skladbe, ki mi narekuje, koga bi lahko vključil. Torej ne gre za to, da bi se dobil skupaj z Jarvisom, Nickom in Billie McKenzie, in bi se potem dogovorili, kaj bomo počeli. Bolj ali manj imam skladbo že pripravljeno, in potem slišim glas v njej. Torej niti ne razmišljam o tem, nimam spiska ljudi, s katerimi bi rad sodeloval. Kar zgodi se...

MP3 odlomek/excerpt (1'09", 475Kb)

Janez Golič