Barry Adamson:
Up Above The City Down Beneath The Stars
Magazine, The Bad Seeds, Into the Underworld and beyond
(Omnibus Press, 2021)

Ne spominjam se natanko, kdaj sem prvič slišala zanj, za njegovo glasbo, vsekakor pa ostaja eden mojih najljubših „slabih semen“. Kompleksen v glasbenih kompozicijah, ki so v popolnosti zaživele v avtorskih projektih; opozorila bi samo na njegov prvenec, brezčasno noir klasiko Moss Side Story, s katero je prebil tudi kritiška sita po svetu.

Njegova življenjska pot je tesno prepletena z umetniško, bodisi glasbeno, v zadnjem času vedno bolj tudi filmsko, pa ne zgolj na polju ustvarjanja filmske glasbe; sodeloval je z režiserji kot so David Lynch, Derek Jarman in Oliver Stone. Leta 2021 pa je nase opozoril tudi z romanom, izredno zanimivim, žanrsko pestrim, spretno nanizanim knjižnim memoarom.
Up Above The City Down Beneath The Stars je na 320 straneh zapisana avtobiografija, ki nam odstira Barryja Adamsona še z druge plati. Ali pa tudi ne, kajti podobno kot so glasbeno filmske podobe, zvoki, zvočne podobe, ki dramatično, filigransko otipljivo oživljajo gibljive slike, je izviren tudi v pisani besedi,v besedni igri, v pripovedi, skratka v vseh segmentih, ki tvorijo močan in čustveno nabit spominski roman. Natanko tako se namreč berejo zapisi njegovega življenja, predvsem otroštva nekje do naslednjega, zavestno odraslega in novega obdobja življenja, kjer s potopisom tudi zaključi.
Avtobiografija se bere podobno kot fin filmski scenarij mladeniča, rojenega v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja (1958) v Manchestru, mami Angležinji in očetu Jamajčanu. To dejstvo belo/črnega sveta v post industrijskem Manchesterju, neizbrisen občutek tujstva ga je prežemal od rojstva in ga v bistvu ni nikoli zapustil. Nasprotno, mojstrsko ga je znal preliti v umetnost, bodisi v lasten basovski izraz, ekspresivne aranžmaje in preštevilna sodelovanja in vizije glasbeno umetniških poti.
Naključje je hotelo, da sem ravno v dneh prebiranja njegove biografije pogledala dokumentarec o Polly Styrene, generacijsko in tudi rasno podobno povezani zgodbi. Ena oriše družbeno politični kontekst Manchestra, medtem ko se Pollyina zgodba v istem obdobju odvija v Londonu. Skupna pa je slika šestdesetih (v mnogih segmentih žal tudi še danes..) let prejšnjega stoletja, ta brutalna razredna in groba rasna pozicija, položaj temnopoltih, medrasnih (kot piše Adamson) oseb; ki poteka na povsem vsakdanji ravni. Ja, Inglan is a Bitch!
Ampak, Adamson svojo zgodbo piše sproščeno neobremenjeno, spomini so zabeleženi z veliko mero humorja, tistega suho angleškega, na prvi pogled distanciranega, vendar pod kožo še kako senzibilnega, nežnega; epizode vseskozi opremlja s popevkami, ki so se recimo v tistem času vrtele po radiu. Ker ja, radio se je pri družini Adamson poslušal noč in dan. Oče in mama sta se spoznala na plesu, ob znanih melodijah in dobri volji sta zaplesala tudi doma, pred otroki. Barry je srkal te radijske vplive, te melodije časa in nam jih vse po vrsti tudi popiše. Kako rada imam te pasuse v knjigi... Kako jih, nekoč tudi sama radijskih vsebin iščoča najstnica podoživljam, ponotranjam... Kako mi oživijo sliko in duh časa... podobno kot v filmih, ki jih imam rada in kjer meni ljubi režiserji znajo vplesti skladbe v kontekst svojih zgodb. Navsezadnje umetnost, žižkovsko rečeno, ni tam, kjer se jo išče, marveč tam, kjer se jo najde. Kot da bi v teh pasusih, ki jih je knjiga polna (skladbe, ki jih vrti točno določena radijska postaja, glasbene opreme, ki jih srka v barih, zbir koncertnih naborov glasbenikov in skupin, ki jih je poslušal, vpijal vase, se učil, skratka, vse te vsebine, vsa ta dobesedna učna ura spontanega učenja tudi in predvsem oblikuje njegov značaj, pogled na življenje, zavihti ga na višave, od koder se zdi svet boljši, bogatejši, lepši..) Ampak vrnimo se k našemu Barryju. Otroštvo mu je dodobra zaznamovala tudi huda bolezen, s katero se spopada dobesedno od rojstva (težave z okostjem, še posebej kolki in medenico, pa hrbetnico; težke operacije, stresi preživljanja tednov v bolnici in rekovalescence, ko je bil kot otrok tesno, nepremično povezan, kot nek „ovoj“ v škatli). Heroin je prišel kmalu zatem. Postopoma in neopazno do skorajda popolnega zloma. Večkrat. Po obrokih, neobvladljivo se je zažrl dobesedno v vse pore njegove eksistence. Na robu življenja.
Adamson vse svoje ljubiteljske strasti (film, literaturo in glasbo) z veliko mero predanosti in naklonjenosti uspešno širi naprej, v njegov roman. Estetiko, ki ga navdušuje in navdihuje spretno krmari med junaki njegovega življenja, še posebej ljubih mame, očeta in sestre; kasneje vstopijo v prvi plan z veliko mero humorja popisani pasusi glasbenih kolegov, pa ljubezni in ljubic in žena polno dogodivščin. Rojstvo in smrt, ljubezen in žalost, predanost in osama, vzpon in padec si sledijo v neustavljivem vrtincu življenja.
Nenasilna komunikacija, duhoviti dialogi, vse skupaj pa daleč od samozadovoljnega moralizma in zelo blizu avtorjevemu osnovnemu življenjskemu kredu. Izjemna pisava in vešč, izviren, močan avtobiografski zapis, prežet z neponovljivo mero eksistencialne prepričljivosti se skriva na straneh tega večplastnega spominskega romana.

The people who have entered into my life thus far have all imprinted themselves onto my mind and into my heart. Be they friend, foe or passer-by, I feel connection to them all in this moment.
The aeroplan begins to lift off the ground and take flight.
I'm up above the city and down below the stars.
I smile to myself as I hear my mum clearly say, „Right, you've had your fun. Now bugger off...“

(Rock Obrobje, januar 2022)

Varja Velikonja