Intervju: BAST (Aldo Ivančič)

Po petnajstih letih ustvarjanja v skupini Borghesia se je Aldo Ivančič posvetil novemu projektu. Skupaj z violinistom Vukom Krakovićem je postavil na noge multižansrko razvejan in stalno spreminjajoč glasbeni organizem pod imenom Bast. Ob izzidu prve CD plošče je z Aldom nastal sledeč pogovor.

Zakaj po petnajstih letih sprememba imena Borghesia v Bast?
Zadnjo ploščo Borghesije Pro-Choice sem naredil praktično sam in vnaprej sem si želel resnega sodelovanja. Ko sem snemal glasbo skupine 2227 za plesno predstavo, sem vprašal njihovega violinista Vuka, če bi bil pripravljen na sodelovanje in potem, ko je prišel zraven, ni bilo več smiselno, da se tak projekt še imenuje Borghesia. Tako je nastal projekt Bast. Ime smo povzeli po egipčanski boginji plesa, umetnosti in zabave, kar je prišlo tekom pogovora o pomenu mediteranske kulture, kot nekaj, kar me osebno posebej zanima.
Ampak proces ustvarjanja je bil podoben kot pri Pro-Choice.
Ja, z Vukom sva imela pripravljeno ohlapno osnovo in potem so prihajali gostujoči glasbeniki in dodajali svoje ideje. Večinoma so v istem studiju snemali lastne projekte in jaz sem jih potem na nek način izkoristil (smeh). Najpomembneje pri teh sodelovanjih je, da se dobro razumemo in da so prisotna čustva. Manj pomembno je, kako kdo igra, ne maram klasičnih studijskih glasbenikov, ker se jim zdi vse preveč enostavno in izgubljajo na pristnosti igranja.
Kako so nastajale pesmi?
Vsaka pesem ima svojo zgodbo. Za nekatere sem že imel ritmično osnovo in je potem Vuk le nasnel violino, ali je prišel Nino De Gleria in nasnel bas kitaro in tako naprej. Na primer, Georgia On My Mind je pravzaprav remiks verzije v izvedbi Saxteta, ki ga vodi Tadej Tomšič, in oni so povabili Alenko Godec, da jim je to pesem odpela. Kasneje sem v studiju utišal saksofone, pustil samo vokal in na ta vokal se je delala celotna glasba. Z vsem dolžnim spoštovanjem do njenega prispevka.
Je bil celoten projekt že na začetku mišljen kot multižanrski?
Niti ne, mislim da so se stvari sproti tako odvijale. Res je, da sem želel ustvariti glasbo, ki ni vsakdanja, ki nosi bogata čustva in je precej zasanjana. Povsem naključno smo, na primer, kasneje ugotovili, da smo v skladbi Oceans uporabili glasbila z vseh celin, od kalimbe, violine, sintetizatorjev, didgeridoojev in tako naprej.
Ena od sklad se dovolj neposredno nanaša na naš širši kulturni okoliš, imenuje se I'm European But My Name Is Not John.
Običajno je tako, da imaš skrivnosten delovni naslov, kot šifro, pod katero zadevo obravnavaš in komuniciraš z ostalimi. Na koncu z naslovom poveš tisto, kar si želel povedati z glasbo. Dotična pesem ima vzhodnjaško dušo in cilja na pojem Evrope, ki se reducira le na Zahodno Evropo. Slovenska obremenjenost z vprašanjem, ali smo v Evropi, mi nikoli ni bila jasna. Geografsko pač nismo, na primer, v Afriki, ampak smo v Evropi. Miselno pa je odvisno od človeka do človeka, nekdo je v Evropi, kdo drug je džungli.
Posebnost vaše CD plošče je video posnetek, ki je dodan na koncu glasbenega dela.
Ni zgolj video posnetek, temveč celotna vizualna podoba projekta, kot jo je zasnoval David Graasi, italijanski umetnik, ki živi v Sloveniji. S sodelovanjem sva začela že na njegovem projektu, ki ga je imel v okviru festivala Lepota ekstrema, vrnil pa mi je uslugo z izdelavo ovitka, sestavljenega iz šestih fotografij in iz teh statičnih fotografij je nastal še trominutni video posnetek.
Koncertna zasedba Bast bo brez Vuka.
Ja, v živo bomo nastopili brez violine, ker Vuk trenutno študira violino v Londonu in še ni jasno, ali se vrača v Ljubljano ali bo ostal v Londonu. Obenem nisem želel iskati zamenjavo zanj, ker je njegov slog tako značilen in bi moral drugega violinista prepričevati, da reproducira tisto, kar je ustvaril Vuk. Tako bosta koncertna zasedba kot glasba precej drugačna kot na plošči. Z mano so Marjan Stanič na bobnih, Tomaž Grom na kontrabasu, Drago Ivanuša na klaviaturah, Boštjan Gombač na pihalih, Slaven Kalembič na kitari, Pižama rapa in jaz sem na miksu. Edini potrjeni nastop bo v okviru Druge godbe, nastopamo kot predskupina Khaledu 29.maja v ljubljanskih Križankah. Že v času Borghesije smo se zavedali, da je koncert drugačen medij in zahteva drugačno estetiko kot je glasba na plošči. In tako je tudi Bast v živo zgodba zase. Igramo brez vnaprej posnete matrice, vse v živo z veliko groovea.
(časnik Dnevnik)

MP3 odlomek/excerpt (1' 12", 496Kb)

Janez Golič