BATTLES
Mirrored
(Warp, 2007)
Podatek, da člani »superskupine« Battles izhajajo iz zasedb Helmet, Don Caballero in Tomahawk, še ne pove dosti o njihovi novi glasbeni usmeritvi, še manj, če dodamo, da je v zasedbi sin znanega jazzista Antonyja Braxtona, Tyondai Braxton. Vnaprej pa že lahko uganemo, da bo to tehnično brezhibna, če ne kar dah jemajoča muzika. Že stare »superskupine« so se sestavljale s ciljem, da bi sile združili najboljši od najboljših in tako dosegli vsaj seštevek skupin, iz katerih so izšli, če ne bi ta rezultat še dvignili v neslutene višave. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je po zaslugi takih združb moralo počiti. Kako že se ponavlja zgodovina?Zdi se, da se Battles niso pretirano ukvarjali z vnaprejšnjimi koncepti, kaj in kako naj bi igrali. Vsaj na prvih treh maksi singlih so ponujali vse od elektronskih ambientalnih zapisov do bolj nabritih, udarnih elektro-rock komadov. Kar pomeni, da so počasi, postopoma izoblikovali razpoznavni slog, da se je ta izoblikoval skozi leta skupnega eksperimentiranja in predvsem uigravanja. Če je bila glasba na singlih še nekako desorientirana, redni album Mirrored zveni bolj celovito, a še vedno prekleto razmigano. Le da se ta razmiganost dogaja znotraj toka skladbe, v stalni interakciji vseh instrumentov. Fantje tu res znajo. Izvedba vseh prehodov je superiorna, že na meji mogočega, vsaj v izvedbi »žive« skupine, kar Battles so. Kar je elektronskih pomagal, so to še vedno stare dobre analogne aparature in efekti.
Še največ so se navzeli od Pattonovih Tomahawk, predvsem nepredvidljivih struktur, preskokov in zamikov. Recimo, da zvenijo, kot bi Trans Am poskušali na slepo igrati zgodnjo glasbo Yes ali celo Emerson, Lake & Palmer. Podobnost s Trans Am se kaže tudi v postopnem uvajanju petja, ampak strogo popačenega skozi vokoderje. Verjetno nam želijo le povedati, da jih konkretna vsebina ne zanima, in spet smo pri stari progresivi, ki je prav tako »pozabila« na tukaj in zdaj.
Battles se vseeno razlikujejo od stare progresive. Razliko na prvem mestu določa neformalni vodja, bobnar John Stanier, on je motor skupine, on narekuje tako silovitost kot prehode med številnimi deli skladb. In če mu kdaj uide diskoidni udarec, je to kvečjemu dober znak, Battle se znajo po svoje tudi razbremeniti. In potem k »sreči« posamezni člani nimajo egoistični, solističnih teženj, igrajo kot skupina. In konec koncev, skladbe še vedno ne presegajo trajanja desetih minut. Zaenkrat?
Tehnična dovršenost, malodane ekshibicionizem in izpraznjena vsebina lepo kažeta na ponavljanje zgodovine, konkretno na pretenzije progresivnih skupin iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Battles sicer še niso farsa, a nevarno blizu.
(Muska, julij-avgust 2007)
Janez Golič
