Intervju: BABY CAN DANCE

foto z ovitka cedeja Move My Heart V petih letih obstoja se je ljubljanska rock zasedba Baby Can Dance dokopala do svojega drugega albuma z naslovom Move My Heart (založba Statera). Njihov glasbeni pristop je tokrat še bolj odprt, saj fantje in dekle (Branka Smodiš - vokal, Dragan Tomaševič - kitara, Boris Samec Ruževič - bas kitara, Robert Zupančič - bobni) dokaj svobodno prevzemajo žanrske oblike, ki so se skozi zgodovino popularne glasbe potrdile kot trajna vrednost.
Ob izidu plošče sem se pogovarjal z Branko in Draganom.

Plošča je nastajala relativno počasi, saj ste nekatere pesmi predstavljali v živo že pred letom dni?
Dragan: In še prej. Pesmi smo posneli že lansko poletje in jih prvotno zmiksali čez tri mesece. Ponovno smo miksali spet čez dva meseca, nastavili smo le pravi zvok in vse pesmi zmiksali naenkrat.
Kako ste sedaj sami zadovoljni s posnetki?
Dragan: Odvisno od pesmi. Z nekaterimi smo zelo zadovoljni, z nekaterimi nekaj manj, a v celoti je v redu.
Branka: Že to, da je plošča zagledala luč sveta, je veliko.
Kako pa ste zadovoljni s svojo prisotnostjo v medijih?
Branka: Glede na način, kako delamo in kaj delamo, je prisotnost v medijih na ravni pričakovanega, torej smo zadovoljni.
Na prvi plošči ste objavili priredbi pesmi Billie Holiday in Jefferson Airplane, na novem albumu ste obdelali Velvet Underground. Kako izbirate pesmi, ki jih priredite?
Branka: Vse rock'n'roll pesmi v naši izvedbi bi zvenele dobro. Že zato, ker smo dosegli tehnično raven, ko lahko vsako pesem igramo drugače, torej z zvokom Baby Can Dance.
Dragan: Vsaka priredba ima svoj razlog. Sister Ray skupine Velvet Underground je nastala zaradi dodatkov na koncertu. Ostalim sem pokazal te tri akorde in vsak je imel popolnoma proste roke znotraj tega okvira. Želel sem, da se pesem razvije do nerazpoznavnosti. Pa tudi zaradi samih Velvet Underground in Joy Division, ki jih oba zelo ceniva (Joy Division so objavili priredbo te pesmi na koncertnem delu plošče Still, op.a.).
Iz Lady Sings The Blues sem želel narediti nekaj podobnega kot je naredila Siouxsie Sioux iz Helter Skelter ali pa starejše punk skupine, ki so igrale pesmi The Beatles ali Monkeys.
Branka: Običajno priredbe blues pesmi poskušajo slediti originalom. Nihče se ne upa teh pesmi močneje spreminjati.
Dragan: Sedaj tega ne bi več naredili na tak način.
Branka: Večina priredb, ki so nastale skozi osemdeseta in devetdeseta leta, zvenijo kot da bi LP plošče vrteli 45 obratov. To dejansko odkriješ. Preprosto so si ploščo vrteli na 45 obratov in zraven igrali.
Dragan: Recimo, White Rabbit smo obdelali izključno zaradi besedila. Res mi je všeč, čeprav je hipijevsko obarvan.
Branka: Izbrali smo ga tudi zato, ker smo imeli na začetku veliko težav pri ozvočevanju vokala. Takrat so z nami delali ljudje, ki so bili bolj v hardcoru, in to je bil edini komad, kjer se me je lahko slišalo. Običajno so me ostali v skupini preglasili, in če sem še sama pela na ves glas, je ozvočenje začelo piskati.
Menim, da so pesmi na novi plošči stilsko bolj raznolike od prvenca.
Branka: Za nas osebno ne. Prva plošča je v celoti posneta le na osem kanalov in že sama tehnika ni dopustila velikih odstopanj. Že od začetka smo bili izven klasičnega rock'n'rolla ali punka, ampak smo vsi skupaj igrali vse. Iz tega skupnega središča smo sedaj šli navzven, kolikor je to možno. Na drugi plošči smo se drznili stopiti še dlje, še bolj po robovih tistega, čemur ljudje pravijo rock. Preizkusili smo meje, do kamor še lahko greš in da si še vedno v rocku, kot: "Kje je meja s funkom, kje je meja s punkom, kje je meja z bluesom...?"
Tokrat ste besedila natisnili na ovitku, torej si verjetno želite, da bi jih ljudje lažje razumeli?
Branka: Pol tega lahko pripišemo založbi, ker je to bila njihova zahteva. Je bolj komercialno in vsi pač ne razumejo najbolje angleško. Že za prvo ploščo so se nekateri pritoževali, zakaj besedila niso natisnjena, ker se tam vokal na nekaterih mestih res slabše sliši.
V Sloveniji ni prav veliko pravih rockovskih pevk. Ali po tvojem mnenju obstaja kak poseben razlog za to?
Branka: Rada bi poudarila, da se nimam za pevko, ampak za avtorico. Kar je zame velika razlika. Če si avtor, in če imaš sodelavce, ki verjamejo vate kot ti verjameš vanje, lahko delaš in ustvarjaš glasbo. To nima prave povezave s spolom. Bistveno je, da si avtor. Ne da poješ, kar ti nekdo reče. Ne gre toliko za vprašanje, ženska - moški, ampak kako si ustvarjalen. Če ne bi hodila na vaje in ne bi naredila svojega dela posla v skupini, bi me ne glede na to, ali sem ženska, moški ali srednji spol, vrgli ven. Ker, rock je rock. Kaj je zate rock?
Dobro vprašanje. Sam menim, da je rock predvsem stvar občutij.
Dragan: Zame je rock način držanja kitare, je "attitude".
Branka: Rock je vse, razen tistega, kar ni rock, ha, ha... Zame rock zajema celotno zgodovino rocka, a prisoten mora biti duh današnjega časa. V sodobnem rocku se mora slišati, da je narejen sedaj. Pesem lahko odigraš enako kot pred tridesetimi leti, ampak prisotno mora biti še nekaj več.
Dragan: Rock je močno prisoten v življenju. Sedaj je rock star 40 let. Posluša ga ogromno ljudi, že več generacij. Verjamem pa, da bo naslednje stoletje v znamenju ženskega rocka.
Branka: Zato, ker prihaja do odtujevanja med ljudmi. Vse, kar bo bližje čustvom, intuiciji, bo bolj dojemljivo.

Janez Golič