Primerjava in kratka analiza:

Baby Can Dance: Move My Heart
Psycho-Path: Jiu Jitsu

Besede kot zvok glasu dveh vodilnih slovenskih rockovskih skupin

Na Baby Can Dance sem postala pozorna, ko sem pred leti nekega popoldneva slišala njihovo priredbo pesmi White Rabbit (pesem Grace Slick, ki je osnovana na pravljici Alice v čudežni deželi) legendarnih Jefferson Airplane, skupine, za katero sem menila, da ni pri nas pustila kakšne posebne sledi. Napaka!
Stične točke obeh skupin so grobo vzeto: izredna pripadnost bendu in prepričanje v svojo umetniško ustvarjalnost. Skupen je ženski vokal, klasična zasedba štiričlanskega rockovskega benda, toda rezultati in učinki njihovega delovanja so povsem različni. Drugačni. Samosvoji. Tako kot tudi način pristopa do medijev. Baby Can Dance ostajajo hote v undergroundu, če pustimo ob strani čisto konkretno dejstvo, to je Brankino nosečnost, ki je v letu 1997 začasno prekinila delo skupine. Toda po zadnjih vesteh skupina že snuje nove pesmi in nove projekte. Psycho - Path so v tem smislu pravi profesionalci, imajo svojega moža za stike z javnostjo, pojavljajo se praktično v vseh medijih, od tiska do radijskih in televizijskih valov, njihov pristop je dokaj agresiven. Z razpoznavno, nekoliko androgino pojavo vokalistke, senzibilno, eterično, senzualno pevko, ki skupaj s specifičnim glasbenim ozadjem upesnjuje nekaj najlepšega, kar sem doslej slišala na naših glasbenih odrih. Glasbo, ki je nezemska, in ki zaokrožuje pravo podobo umetniškega izdelka. Album Move My Heart je prežet z osebnoizpovedno liriko pevke Branke Smodiš, z iskreno preprostimi, enostavnimi teksti, ki pa presegajo banalnost podobnih besedil, ki se bohotijo v večini besedil naših popevk. Move My Heart žarči ljubezen, čutiti jo je v vsaki besedi in vsakem akordu. ( npr. tako lepo mi je s teboj, dotaknil si se mojega srca, tako dobro se počutim, da se mi meša, nikoli si nisem predstavljala, da bi bila lahko jaz izbranka, dokler nisi vstopil v moje življenja v Dedicated To You; ali pa v In The Morning : ali je njegova kitara tisto, o čemer razmišljam, ali je on tisti, ki ga hočem, vseskozi, želim si , da bi bila njegova kitara... ali v Red Light Blues: Korak od tvoje žalosti je korak k moji norosti, je korak...ali pa v Call Me : ali si še vedno tako slasten, kot si bil včeraj, ja brez dvoma, vzela si te bom od zadaj, in vse kar čutiš, je moj dih, zbolela sem za boleznijo imenovano požiranje tvojega črnega telesa.)
Prvenec Jiu Jitsu je osvobajajoč izdelek. Glasba in teksti sestavljajo skupaj neločljivo celoto.
Za dobro rockovsko skladbo ne zadošča ena sama kitarska fraza , ampak zahteva celovitejši pristop, v katerem je besedilo vsaj toliko pomembno kot melodija in njena končna obdelava. Meli pravi, da piše povsem spontano, teksti se morajo stopiti z glasbo. " Besedila nastajajo kot sprotni scenarij za ( moja ?, naša ?) življenja. Gre za zbiranje raznovrstnega materijala, ki se potem kanalizira v posamezna občutja. Le ta se stopnjujejo ( ali jih stopnjujem ) pri naših "jam sessions" ( ki so poleg koncertov največji približek svobode zame). Napetost se pri meni izraža v preciznosti. Posamezne besede, fraze, stavki, se skorajda samodejno sestavijo v... recimo temu TEKSTE. Pisna oblika besedil je pri meni vedno prehodne narave. ko nek komad "dozori", se tudi tekst na nek način osamosvoji, dobi svoj pomen, ki ga tudi sama, kot avtorica vedno znova odkrivam. Vsak koncert je v tem pogledu premiera."
In vendar se mi zdi, da prav teksti na Jiu Jitsu močno izstopajo. Izražajo neko obče človeško svobodo, razumevanje, toleranco in človečnost, ki je osupljajoča. Besede, ki opogumljajo. So drzne. Tople. Močne. Razumevajoče. Svobodne. Neodvisne. Kot da je Meli in ostalim uspelo prestopiti čisti, nepotvorjeni užitek. Brez odvečnih besed. Brez moraliziranja. Dejstva. Vroče. Hladno.Tukaj. Zdaj. Rdeče. Črno. Belo. Majhno. Veliko. Moč. Nemoč. Vzpon. Padec. Kapljica vode. Eksplozija. Zdaj sem. In me ni.
("rada imam moškega, ki diši po svežini, je čist, rada imam velikega moškega, všeč mi je pritlikavec, všeč mi je posrednik Všeč mi je svobodnjak in nimam rada "druge priložnosti". Všeč mi je tvoj tip A-B negativen...Všeč mi je tvoj tip, ta bolan in žalosten trip..zavrženi ugrabljenci zasadijo izvenzemeljska semena. Rumen, rdeč, črn, bel, rožnat, plav, majhen, zelen, normalen, gay, napačen, neumen moški. "- v White knuckles )
Gre za večplasten, skrajno angažiran in močno emocionalen ustvarjalni rockovski pristop. Psycho-Path so zrelejši in izzivalno drugačni, njihova glasba pa je v zvok pretvorjeni tok nadzavestne, kozmične elektricitete. Tako Meli, ki s svojo senzibilnostjo in ezoterično pojavnostjo spravlja ob pamet, kot tudi bend, ki nadgrajuje njene pevske izlete.
Če je rock tudi manifestacija estetike romanticizma, estetike kot gibanja, ki poveličuje umetnikovo originalnost, emocijo in spontanost in invencijo , potem so tako Baby Can Dance in Psycho-Path v vrhu rockovske ustvarjanosti ta trenutek v Sloveniji. In če je rock opredeljen kot glasbena poetika, kot osebna drža, potem so besedila (njihova sporočilnost in vsebina) pomembna prvina. Toda šele s stičiščem, prekrivanjem govorice besed z govorico zvokov prihaja do tiste interakcije, ki daje presežek.
Sprašujem se, ali gre res za naključje ali pa je vendarle ženska čutnost tisto nekaj več, kar daje skupinama dodatno draž. Branka in Meli sta že dolga leta z dušo in telesom zapisani rock glasbi v najžlahtnejšem in najširšem pomenu besede. Rock kot drža. Rock kot način življenja in mišljenja. In to tudi aktivno izpričujeta skupaj z ostalimi člani benda. Razmišljati o besedilih, jih analizirati ali celo razčlenjevati, v tipičnih rockovskih skladbah je dvorezen meč. Ampak, ker skladbe skupin Baby Can Dance in Psycho-Path niso tipične, sem si drznila dregniti tudi v to nehvaležno in doslej še neraziskano področje slovenske popularne glasbe. Mogoče me je vzpodbudilo prav dejstvo, ki ga mnogi ponavljajo v nedogled, namreč, da teksti nastajajo skupaj z melodijo, da šele z njo doživijo popoln razcvet, razumevanje in končni pomen. In vendar.. Zgodi se, da so včasih besedila tako močna, da prevladajo nad melodijo in obratno. Ali pa so preprosto tako nenavadna, avtentična, iskrena in lepa, da bi bilo škoda, da se "izgubijo" v melodiji. In v primeru Brankinih in Melinih besedil je to to.
Branka izhaja v tekstih iz sebe, včasih smo temu rekli , da piše recimo osebnoizpovedna besedila. Vendar je oznaka preohlapna, pretoga in pove premalo o njej. Move My Heart je prežet z ljubeznijo, totalno predanostjo, hrepenenjem in ekspresivno željo po NJEMU. Na vsak način in za vsako ceno. Želja je ljubezen. Močna. Enkratna, neobvladljiva, neponovljiva, žareča, rdeča, enakomerno vznemirljivo ritmično sopihajoča kot vlakec na naslovnici... (Zakaj ne pokliče po telefonu...)
Meli je v svojih besedilih izzivalno drugačna. Je drzna, poštena in odkrita.Ne lasti si nikogar in ne hrepeni po nečem oprijemljivim, konkretnim. Je daleč od neke vsiljene poze. Skupaj s skupino tvori konglomerat nadzemske igre zvokov in besed, prežetim z dražljivo seksualnostjo in nasiljem, ki hoče penetrirati ,a se ob tem vseeno sprašuje:
Pretvarjaj se, da se razletiš in si negibna...negibna..varna! ? Popoln, penetracijo presegajoč seks......varno. S...e...x varno! ( v Sex Doll ) ali : Sem nekdo, sem nekdo drug, sem nekdo tretji, manipulator mlajši....kaj v resnici iščeš v moji notranjosti? Nočem prodreti v notranjost. Znotraj zunanjosti... ven...ven! Je metalno mesena, ostroumna past, uniforma. Lahko ga vtakneš in ga boš odlomil! Z obema očesoma trzaš, nehaj že enkrat s temi nepotrebnimi in nenapovedanimi obiski...dolžnik na begu. Trzaš z očmi, težave se stopnjujejo in in poraja se vprašanje: Je sploh možno prodreti v...nekaj? Lahko penetriram? Kaj ti je bolj všeč? Kakšnega si želiš? "Sex", brutalna beseda, tunel v mojih mislih, tunel skozi moja usta, punco dražiš z obljubo transcedentalnega seksa..podlo, umazano...ali v najbolj ekspresivni Breather On the fone: Povej mi iskreno, ti visoki domišljavec, položi prst na meso in pusti, da vzdrhti. Na vse načine, ki nas zbližujejo, se skušamo približati drug drugemu... Naredi me varno, naredi me toplo..sem soglasno tvoja..ti ritoliznik, pretepač in razbijač - vžgi se! Nizki udarec - vzvišena predstava- ne bo šlo - obrni! Hočeš vpogled v moje psihoze? Potegnila te bom iz tvojega hladnega skladišča, dol in ven! Popolnoma brez sledu na površini, potapljali se bomo v tvojem porniču; slabo seme hitro raste...pridi, punčka, liži! Stokaj- stokaj-renčaj-renčaj...razširi svoje bogastvo, ja, razprostri se ! Kaskader, raztrešči moje srce, stokaj!
Glasba, ki ruši tabuje, glasba, ki zbližuje, transcedentalna in globalna. Glasba in njeni ustvarjalci: Baby Can Dance in Psycho-Path, tako različni in obenem tako enaki v svojem iskrenem ustvarjanju.
Zapomnite si ta imena in dovolite jim, da vas popeljejo v bogastvo zvokov in domišljije...
(Rock Vibe)

Varja Velikonja
Glej še intervju z Baby Can Dance in Meli Fabčič ter oceno albuma Terminal