Portret: POLVO

SKOZI PRIZMO PRETEKLOSTI

Po tragični smrti Kurta Cobaina je znameniti verz Neila Younga najprej zapretil in nato počasi začel izgubljati pomen. Bolje izgoreti kot izginjati je le še oddaljen opomin, ki tone vzporedno s pomenom rockovske glasbe nasploh. Ameriškim novorockovskim skupinam smo verjeli, imeli so prepričanje in avtentično držo. Ko so začutili, da so povedali vse in da počasi stopajo na pot samoponavljanja, so se preprosto razšli. Večini ni bilo postlano z ročicami. Če je samo polovica napisanega v knjigi Get In The Van Henryja Rollinsa res (knjiga spominov je prevedena tudi v hrvaščino), potem je to ena sama borba za preživetje z nekaj trenutki odrske ekstaze, ki poplačajo ves trud. Odrska odvisnost z leti očitno ne popusti. Po desetletju prepuščanju prilivom od prodaje nosilcev zvoka, se je zgodil preobrat. Vemo, prodaja nosilcev je zastala, najbolj na račun nelegalne izmenjave glasbenih datotek prek spleta in kopiranja CD plošč, s tem avtor in/ali izvajalec pridobi samo posredno - očitno se je povečalo zanimanje za koncertne nastope skupin, ki so se proslavile predvsem skozi osemdeseta leta in začetek devetdesetih. V rocku se je takrat še nekaj premikalo in sporočalo. Tisti, ki so ob koncu kariere živeli od prodaje plošč in se vdajali ljubiteljskim solističnim projektom, so se morali zganiti. Pojavljalo se je grozljivo vprašanje: redna služba od devetih do petih ali nazaj na oder?
V večini primerov je zmagal oder. Pixies, Dinosaur Jr, Slint, Jesus Lizard, Mission Of Burma, Butthole Surfers, Meat Puppets in nazadnje Polvo so le najbolj izpostavljena imena ameriškega novega rocka, ki so se v zadnjih letih odločili za vrnitev. Polvo so med temi vseeno odstopali. Po eni strani so mejili na progresivni rock, po drugi so se vdajali kitarskemu postpunku, se vmes spuščali v hrup, a njihova največja odlika je bila in je še vedno igra dveh kitar. Jedro skupine tvorita kitarista in pevca David Brylawski in Ash Bowie. Srečala sta se že med študijem španščine na visoki šoli v Severni Karolini. Od tu ime Polvo; v španskem jeziku pomeni prah, v slengu pa seks (kateri prevod je »pravi«, verjetno ni potrebno ugibati). Tretji sošolec je bil Mac McCaughan iz Superchunk in še pomembneje, je ustanovitelj in še vedno šef založbe Merge. Tu so Polvo objavili dva albuma in nekaj singlov, nakar so presedlali na SubPop. Po novem so ponovno pri Merge, v »domačem« zavetju se najbolje počutijo.
Ponovno združitev je očitno visela v zraku, potreben je bil le en namig. Prišel je s strani teksaških kitarskih psihadelikov Explosions In The Sky, ki so bili lani kuratorji festivala ATP. Na njihovem spisku želenih nastopajočih so bili tudi Polvo in ti so takoj zagrabili priložnost. Natanko 10 let po zadnji turneji, ki je menda potekala v slabem vzdušju in o kateri danes ne želijo govoriti, so navdušili obiskovalce ne le na festivalu ATP, ampak še na drugih izbranih lokacijah v Združenih Državah Amerike. Stare zamere so pozabljene, ali pač nekaj napetosti celo pripomore k zdravi ustvarjalnosti. Očividci koncertnih akcij znajo povedati, da so tudi starejše skladbe prearanžirane, nekaj razcepljenosti pa se sliši tudi v njihovi novi glasbi.
Vsi sedanji člani Polvo so bili vmesni čas glasbeno aktivni, kar je eden od vzrokov za hiter preklop v ustvarjalni način delovanja. David Brylawski je v nove Polvo prinesel hard rock vplive iz skupine The Black Taj, v kateri igra glavno vlogo, manj iz Idyll Swords, akustičnega projekta z vzhodnjaškimi vplivi, ki je zanj že itak zgodovina. Ash Bowie po drugi strani v skupino vnaša občuteno plat, nenazadnje je pomagal Mary Timony v Helium in v tej zasedbi smo ga pred dobrimi desetimi leti videli tudi pri nas v baru Orto. Prav on je v Polvo pripeljal novega bobnarja Briana Quasta, saj je v vmesnem času igral tudi v bobnarjevi zasedbi BQ. Novi član je tudi razlog, da Polvo zavračajo pojem ponovne združitve (reunion), raje govorijo o ponovni postavitvi (reformation). Novo zasedbo zaokroža izjemno prilagodljiv basist Steve Popson in ritmična sekcija v Polvo skoraj nima druge izbire, podrejena je glavni vlogi kitar. Polvo vedo, zakaj imajo v zasedbi dve kitari, saj se stalno dopolnjujeta, ovijata, spremljata, nikdar si nista v napoto ali da bi zašli v fraziranje v slogu rocka zgodnjih sedemdesetih let. Bowie in Brylawski se le previdno poslužujeta kitarskim efektom, ki običajno le prikrivajo nezmožnost instrumentalistov. Igra v Polvo je čista in razvidna. Samozavedajoča. Vedo, kje so meje dobrega okusa in preko tega ne gredo. Vedo, kakšen je okus nekritičnih ušes in se ga dotaknejo le po robu, za vabo, in zatem zaigrajo na svoje strune. Čvrsto in odločno, a v instrumentalnih podaljških skladb znajo postreči s prefinjeno igro na ravni najžlahtnejših kitarskih trenutkov skupine Wilco ali Television. Pravzaprav se zdi, da znajo in zmorejo še več, ampak očitno čutijo neko obvezo do skupnega, prepoznavnega zvoka. Posamezni prispevki se skozi kritiško prizmo usmerjajo v skupni cilj in ker so sami odlični poznavalci rockovske glasbe nasploh, so obenem kritični do lastnega ustvarjanja (značilen sindrom tovrstnega odnosa je, da na primer Ash Bowie nikoli ne posluša svojih plošč, ko so enkrat objavljene). Zato so upravičeno kritični tudi do drugih, predvsem tistih, ki na lahek način poskušajo opredeliti njihov slog. Na Polvo so se najraje lepile oznake »math« (matematični) rock, kar so Polvo sprejeli za žaljivko. Preveč sebe pretvarjajo v glasbo, več čustev od večine tistih, ki čustvene izlive le hlinijo. Avtentičnost je danes v svetu umetnih podob in slik dobila drugačen pomen.
Le redki po desetletju odmora ponudijo skladbe, ki so na ravni starih plošč oziroma tistih, s katerimi so se proslavili. Na plošči In Prism Polvo ponujajo predano rockovsko igro, dokazujejo samim sebi in drugim, da okvir dveh kitar, basa in bobnov še ni izčrpan. Iz preproste osnove znajo vedno potegniti največ, brez cenenih trikov in bližnjic. Počasi in zanesljivo razvijajo temo, naj si bo ta trd rockovski rif ali rahlo obiranje kitarskih strun, kjer je pomemben vsak odzven. Natanko vedo, kje so njihove meje in naravno šibki vokali so skozi mešanje zvoka raje v varnem zavetju tistega, kar znajo najbolje.
Uvod dobiva nadaljevanje. Za prihodnjo jesen vrnitev na koncertne odre napovedujejo Pavement. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo podobno oznanili še Hüsker Dü.
(Muska, julij-avgust 2009)

Janez Golič